Objava najbrž malce pozna kar se tiče trenutnih vremenskih razmer, saj je bilo v četrtek in petek čisto drugače, kot včeraj ob sestopu v dolino, pa vseeno...
Startala sva pri Savici v četrtek zjutraj in se povzpela čez Komarčo. Kar precej je bilo mokro, saj je prejšnji dan deževalo. Od Črnega jezera naprej( tam se je nekaj pogumnih celo zmočilo z mrzlo vodo) po Lopučniški dolini je bilo potrebno kar paziti, saj so bile skale mokre in blatne. Pri Sedmerih jezerih je bilo že nekaj ljudi, večina tujcev. Prvotni načrt je bil, da prečiva Tičarice in Zelnarice, vendar se je po vrhovih vlekla megla, zato se odločiva za dolinsko različico. Ob Ledvički naju zato lep svizec nagradi s poziranjem...Pri Zelenem jezeru odvijeva desno proti Hribaricam in ker se megla razkadi, se podava preko Kanjavca proti Doliču. Ob vzpenjanju proti vrhu so markacije obledele in težko sledljive, tako da greš malo po občutku. Odlično na novo markirano pa na drugo stran proti Doliču...kjer prespiva. V koči je bilo veliko ljudi.
Zjutraj se prebudiva v jasno jutro, počakava eno najbrž zadnjih helikopterskih dostav in namesto na vrh jo mahneva proti Trenti do odcepa na Kanjavčeve police. Pot za sladokusce, ki nudi prečudovite razglede...po polici sva prepodila tudi kralja z velikimi rogovi-prav nič mu ne drsi
Na nekaterih mestih je pot res ozka, ponekod se je potrebno skloniti, SVK pa sva brez potrebe nosila s seboj, saj sta jeklenici le na dveh mestih.Pravijo, da od viška glava ne boli
Spust po pošodrani strmi poti proti Prehodavcem nama popestri močeradek črne barve, katerega sem videla prvič. Prvi je bil velik cca 3cm, dobro da ga nisem pohodila
Tudi nekj rožic še cveti.
Ker je bil dan še naprej kičast, se odločiva prečiti še Lepo špičje...spet razgledi, da dol padeš, pot pa prav zanimiva, malo izpostavljena, na koncu 2 jeklenici pri spustu z Velikega špičja. Pazljivost je potrebna po celi poti, pri spustu še posebej, saj gremo dol po zelo strmih travah.
Ker je bila vremenska napoved za soboto že deževna, sva potegnila še naprej do Koče pod Bogatinom. Ta pa se vleče kot jara kača...malo dol, malo gor...levo in desno po nepreglednem gozdu, na trenutke že imaš občutek da hodiš v krogu
Končno zagledaš ljubko hišico, ki je v prvi svetovni vojni služila kot bolnica. In ravno so se domačini pripravljali na spominsko mašo ob 100 letnici konca vojne. Če še ne veste, imajo tukaj najboljše štruklje na svetu !!!
Vreme jim je močno zagodlo, saj je začelo deževati že pred osmo uro zjutraj, zato nisva čakala maše. Ob sestopu sva srečala gospoda župnika, ki je najbrž prejšnji dan premalo molil za lepo vreme ali pa je molil za dež, da ne bi bilo treba gor
Ko sva se peljala ob Bohnjskem jezeru proti domu, je lilo kot iz škafa, v spominu pa sva imela prečudovito pot, nova poznanstva in prijazno osebje vseh štirih koč...