Zadnji dan najinega letošnjega dopusta v Dolomitih sva zaradi vožnje domov izbrala krajšo, a nadvse zanimivo pot po sledeh prve svetovne vojne nad prelazom Falzarego. Te zadeve me vedno znova navdušijo in zato je moja ocena te poti ... kratka in sladka
. Primerna je skoraj za vsakogar, predvsem ob pomanjkanju časa za kaj daljšega ali v primeru slabše vremenske napovedi.
Nekaj malega zgodovine ...
Prelaz Falzarego je bil med prvo vojno frontna llinija, kjer so potekali boji med Avstrijci, branitelji prelaza in Italijani, ki so hoteli čezenj prodreti na Tirolsko. Ker so bili Avstrijci parkirani na vrhu Piccolo Lagazuo in sosednjega Sasso di Stria, so z lahkoto odganjali nasprotnika kot muhe. Srditi boji so trajali cela 3 leta.
Avstrijci so se oskrbovali po zaledni poti Kaiserjäger, ki jo je nadelal in opremil 4. pehotni polk. Vrednost te poti je bila tako velika, da je cesar polku kot edinemu v celotni avstro-ogrski vojski podelil svojo titulo ... Kaiserjäger. Po tej poti so na položaje vsak dan dostavili cca 70 kg raznovrstne opreme na enega vojaka in teh ni bilo malo.
Italijani seveda niso sedeli križem rok. Da bi zavzeli strateško goro Piccolo Lagazuo so šest mesecev zavzeto glodali predore v južno steno gore. V njenih nedrjih so izdolbli neverjeten spiralni rov v dolžini 1 km, z višinsko razliko skoraj 500 metrov. Poleg njega so zgradili še drzno, v skale pripeto oporišče Cengia Martini. Celoten sistem rovov je eden najdaljših v celotni prvi svetovni vojni.
Spiralni rov so Italijani preglodali tik pod avstrijsko bazo na predvrhu Anticima ( 2668 m ). Bazo so Junija 1917 razstrelili s 33 tonami eksploziva. Taktika, poznana tudi z naše Batognice. Veliki pok je postojanko porušil, takratno posadko preselil med oblačke, ni pa prinesel osvojitve glavnega vrha. Novembra 1917 so se Italijani zaradi porazov na drugih frontah strateško umaknili tudi s tega področja in nesmiselnih bojev tod okoli je bilo konec.
Kako sva hodila ...
Do vrha Piccolo Lagazuo sva se vzpela po vzorno urejeni Kaiserjäger poti z oznako M3. Težave niso nikjer prevelike, še najbolj moteča je morda množica *pohodnikov*, ki se jim da izogniti z zgodnjo uro odhoda. Večina je namreč Italijanov in njih spravi pokonci šele sonce in dober zajtrk.
Na vrhu so čudoviti razgledi daleč naokoli in nekaj modrovanja kje vse sva že bila, kje še ne in kaj naju še čaka, nama seveda ni ušlo
. Sledil je sestop do lepe in urejene koče Rifugio Lagazuoi. Okoli nje so celo postavljeni široki podesti za invalide na vozičkih, ravno za njih so uredili tudi pravo *avtocesto* do omenjenega vrha. Izjemno pohvalno, za naju popolnoma novo.
Sestopila sva seveda po omenjenih Lagazuoi tunelih. Začetek poti je tik pod gondolsko postajo in nekaj časa vodi na prostem po vojaških jarkih. Ob vstopu v rov se začne zares. Brez čelade in čelke nikakor ne bo šlo, feratarske rokavice so zaželjene. Dolžina in strmina rovov je presenetila oba, pa sva že marsikaterega podobnega prehodila. Za varnost je brezhibno poskrbljeno, jeklenice in lesene stopnice si sledijo od začetka do konca ... turizem pač. Na izhodu iz rovov je še nekaj atraktivnih detaljev, nato se pot umiri in zložno pripelje do izhodišča na prelazu Falzarego.
Zaključek ...
Pot, vredna vsakega trenutka
. Tudi obraten vrstni red je povsem primeren. Celotna dolžina je 6 km, vseh višincev okoli 700 m.
Kje začeti ...
Na najvišjem parkirišču na Passo Falzarego ... 46.519501, 12.008644