Tokrat se zaradi polno zasedenih koč v bližini Triglava odločiva za nekaj precej nižjega, a vseeno lepega. Za gore, kjer je nekoč kraljeval zlatorog
, in kjer naj bi se skrival zaklad. Ta se skriva v naravnih lepotah in čudovitih razgledih, ki se skrivajo, če se povzpemo na vrhove, ki ležijo le nekaj metrov nad magičnih 2tisoč
.
Startave nekaj pred 8h izpred koče pri Savici. Polno parkirišče in mnogo obiskovalcev nama da jasno vedeti, da bo obisk teh koncev kar precejšen
. Ja, od tu lahko krenemo ne samo proti Trigavu, pač pa tudi proti nekaterim, precej nižje ležečim vrhovom...ki prav tako očarajo
. Pot čez Komarčo je super...precej razgibana, ponekod malo adrenalinska, a predvsem razgledna
. In niti ne tako zelo oblegana. Nekje na sredini se končno pokaže sonček
...ki naju prijetno greje s svojimi toplimi žarki. A kljub vsemu si včasih ne moreš kaj, da nebi pokukal opremo nekaterih "planincev", predvsem tujcev. No,in včasih se res lahko zamisliš,ja kaj pa nekateri tu počnejo
. Oblečeni v kavbojke in obuti v nekaj vmes med športnimi copati in pohodniškimi čevlji. No ja, vsak zase sam odgovarja. Nad Komarčo sledi prvi taki "zaresni" postanek. Nabereva si novih moči, se malo razgledava naokoli in predvsem strniva prve občutke. Ob Črnem jezeru je kar nekaj obiskovalcev-tudi mlajši župnik s skupino pohodnikov, ki je opravljal mašo. Tu je sicer malo hladneje, a vseeno lepo. Uživava kar debelo uro, nato pa proti Domu na Komni. Pot se precej vleče
in nama občasno odpira lepe poglede proti Spodnjim Bohinjskim goram. Nato pa končno Koča...skleniva oditi kar naprej do Koče pod Bogatinom. Vsaj na zunaj deluje bolj prijazna kot tista večja na Komni
. In tudi bolj gostoljubna. Koča je bila zaradi mladinskega tabora iz Idrije polno zasedena, zato tu ni bilo moč prenočiti. Sledi vzpon do Bogatinskega sedla, pa še malo proti Lanževici. Po kakih 15ih min sva se "obrnili" in sestopili. Iz grebena je bilo videti tudi nekaj obiskovalcev,ki so nadaljevali pot proti Krnskim jezerom. Pot je tja najbrž kar prijazna in razgledna. Ta me čaka jeseni,če mi bo le vreme naklonjeno
. Sestopiva v smeri prihoda. Obiska v Domu na Komni kar precej, a ne toliko,da se nebi moglo prespati. Hrana je super, odlična, ajdovi žganci z ocvirki so potešili mojo lakoto
. Res, na nivoju. Spali sva v zgornjem nadstropju, v lepo urejenih sobah...skoraj pravi hotel. Zbudili sva se v precej megleno jutro. Dolgo časa "tuhtave", al hočva nadaljevati pot do Mahavščka al ne. Pa sva malo pred 8.30 krenili na pot
. Vsi, ki so prihajali iz smeri Krnskih jezer, so podajali informacije o prijetnem sončku, o katerem tu ne duha ne sluha
. Na Bogatinskem sedlu naju dohiti družba 5ih Štajercev. Midve se kar pridruživa, saj smo vsi namenjeni na Bogatin in Mahavšček. Najprej po strmi in tudi malo izpostavljeni poti gor, potem pa spet malo dol, pa gor
....Skratka, razgibano. Potem pa spet kar konkretna strmina vse tja do vrha Mahavščka....megla pa še vedno vztraja
. Očitno od razgledov ne bo nič. Žal. Na Mahavščku pa ležerno...okusna in zelo obsežna malica, predvsem pa uživanje v dobri družbi v ležečem položaju
. Počasi se je sem ter tja pokazalo tudi sonce, a vseeno megle še ni premagalo. Za nami pride še nekaj planincev, tako da nismo sami. Sledi počasen sestop v smeri planine Govnjač. Zaslišimo nekaj svizcev, pa tudi gamse smo imeli priložnost opazovati na enemu izmed vrhov
. Ja, cvetlice in vse zelenje te tu ne pustijo ravnodušnega. Čudovito in prav pravljično je. Ni čudno, da se je tod nekoč potepal Zlatorog
. Počasi se nam začnejo odpirati pogledi na Veliko Špičje, Tičarici, Lepo Komno, Lanževico, Bogatin...Le razvaline avstro-ogrskih kasarn kazijo idilično podobo te planine
. Pa kaj hudiča, so povsod morali vojskovodje vtikati svoj nos
??? Sledi še pol urni "sprehod" do Domna na Komni, kjer se s prijazno družbo poslovimo. In kličemo nasvidenje do naslednjič. Midve hitiva v dolino, po vseh tistih 48ih serpentinah. Ki jih zlepa ni konec
. Ko pa jih je konec, pa sta sreča in radost nepopisna
. Spet se proti domu vračava polni novih poznanstev in čudovitih vtisov
.
Komno in vrhove nad njo letos najbrž še obiščem, saj ponujajo res lepo pokrajino, vredno obiska. Bajnih zakladov, ki jih je tam zgoraj iskal nesrečni trentarski lovec, na Bogatinu ni, zato pa obiskovalci pri njem in na njem najdejo veliko drugih, resničnejših zakladov. Zakladov lepote in vznemirljivih doživetij, ki polnijo srce in dušo
.