Včeraj (sreda, 22. novembra) od parkišča blizu Sv. Lenarta na sprehod tam okoli. Začel sem po mokri, drseči in strmi poti naravnost navzgor proti Lepenatki. Nadaljevanje poti, ki vodi ob gozdu po prešernih travnikih me je k sreči kmalu odrešilo blatne muke. Na vrhu je zoprno pihalo, a razgledi na s snegom pocukrane vrhove so bili kljub delni oblačnosti poživljajoči.
Na sedlu Kal je bilo vse razrito. Kdo ve od koga, mogoče od merjascev. Mlakuže pa delno pomrznjene. Plezalne poti na Rogatec sem se previdno izognil in nadaljeval proti Gornjemu Špehu. Kolovoz je bil zoprno blaten, enkrat je treba prečiti manjšo drevesno podrtijo. Povsem slučajno sem zagledal odcep levo proti Rogatcu in jo mahnil navzgor. Ponoči je na višini okrog 1500 metrov snežilo, a se je sneg že stopil v zoprno mokroto. Kakšnih sto metrov pod vrhom je bilo sem ter tja še videti kakšno snežno krpo. Številnih spolzkih korenin na ozki stezi po strmem pobočju sem bil petnajst minut pred vrhom do grla sit in sem se obrnil.
Od Gornjega Špeha do Sv. Lenarta sem sestopil po serpentinasti cesti in se tako izognil tveganju blatnih poti. Vsi potočki, ki tečejo čez cesto ali pod njo, imajo močno povečane struge, na enem mestu potok teče čez cesto in je neprevozna. Največji zemeljski plaz, kar sem jih videl meri približno 50 krat 50 metrov. Za samo cesto ob Kanolščici pa sem imel občutek, da se kljub garaškemu popoplavnem urejanju s stroji, ponekod le s težavo drži brega.
Lepi kraji so to, še bom prišel. Vsekakor pa dan za včerajšnji potep po nočnem dežju kljub dobrim vremenskim obetom ni bil najbolj posrečeno izbran. Enkrat drugič bo zanesljivo bolje
.