Med vzponom po blatni vlaki od Plesnika proti planini obžalujem, da nisem šel mimo Rkljeve peči, a po desetih minutah se vdam in sprejmem kar je. Lepo je. Malo pod planino le stopim na sneg in pokukam iz megle. Preko planine se usmerim levo na skromne markacije, ob katerih preko Palenka dosežem stan in se povzpnem na sončno Logarsko peč. Snega je malo. Na peč splezam po suhih skalah in travah, ki dišijo po osušenih zeliščih. To je to! Sončim se in počivam.
Na misel mi pride Strelovec, pa me kljub prijetnemu soncu bolj vleče v senco, v svet med Plesnikovo planino in Klemenčo jamo. Sestopim po zasneženi cesti, ki vodi na planino, potem pa na pot pod Turni, ki je bila danes prekrasna! Do Klemenče jame uživaško! Tam najdem očala, ki so me čakala več kot dva meseca, kako sem vesel! Spustim se skozi tunel.
Srečno!