Me zverinice kar nekaj časi niso izpustile iz objema Rezije
, zato se končno odločim za že tako dolgo načrtovan pokuk v dolino Resartico.
Hja, ko že misliš, da te nič ne more več presenetiti, pojdi v Resartico
. Zjutraj parkiram pred zaporo ceste, nad »Pobičem«, mimo edinega spečega spalkarja
, ter zagrizem v cesto, po kateri ne bi imela nič proti, če bi se lahko še peljala do konca
. Pogledi so mi uhajali gor, v stene nad mano in res me je zanimalo, kje je speljana pot do zavetišča in zdaj že opuščenega rudnika, katerega kar hitro dosežem. Zavetišče Resartico je res postavljen na idealen in edini ravni del, ostanki nekdanjega življenja pa so vidni še en del poti, ko se vzpenjam po poti 702.
Ko pot iz gozda zavije čez eno mini podrto grapco, sicer vidim oznako levo, a me vseeno potegne v desno, saj je stezica izrazito shojena, a samo do vogla
, saj v levo navzgor ni nič videti, pa si mislim, verjetno je podrlo pot, pa gre naokoli
Grem nazaj in ja, čez skalni skokec in v strme, drsljive trave, kjer lojtrca še kar stoji in je res v veliko pomoč. No, višje je bilo zjutraj še vse mokro, drsno, polno listja in spolzkih korenin, tako, da sem res previdno stopala. Ko obdelaš ta del, se ti zdi, da pot postane lepša, strmina se položi, prečiš stezico, ki jo je podor pol odnesel in je obvoz možen po levi strani, čez grapco in jupi, si pred novo oviro. Markacije se izgubijo, sama sem zatavala v šavje, visoke trave in me je ustavil šele »zid« eko-bio kopriv. Se malo razgledam in zagledam nekaj, kar bi lahko bilo podobno stezici. Malo sestopim in najdem pravo pot, a to ni pomenilo konec borbe z zelenjavo. Pot je en del res neugodna, luknje, trave, a po tem se svet odpre, še 2x zavijugaš in stala sem, končno, na sedlu Slips. Od tu se odprejo širni razgledi na spet, zame, nekaj novega.
Na sedlu malo postojim, saj cilja nisem imela, a ker mi je ptičica prinesla na uho, da je en vrh višji kot drug in višji je bližje, hehe, sem hitro razrešila dilemo
, prečim v desno, malo gor, pa spet prečka in potem šok…pred mano celi trije »ludeki«
, za katere se izkaže, da so IT vojaki, na neki vaji. Saj ne vem, kdo je bil bolj začuden, oni so verjetno razmišljali, da sem sigurno zatavala. Skupaj stopimo na vrh Lopiča – Monte Plauris. Čudoviti razgledi, pa čeprav sem bila zgodnja, so se že zbirali oblaki in glede na obilo padavin v Muzcih, se nisem kaj dosti obirala. Foto, par besed, par oreščkov in že sem sestopala. Do šavja je šlo bp, potem pa spet zatavala, šla preveč v desno, pa spet nazaj gor in našla markacije in stezico, ki so prepletene še s stečinami živali, a labirint je bil premagan
. Pazljivo čez drsno strmino in tu se lojtrca še kako izkaže za pomoč, čeprav tudi prestop iz nje ni bil najbolj eleganten, sploh ne v vlažnem
.
Vmes se ustavim še pri rudniku, vstopim ne, me jame in zaprti prostori ne navdušujejo, zato se še malo spustim in uživam v dolgi pavzi pri koči. Vmes je že nekaj začelo kapljati, a me tukaj nič več ne zmoti, mogoče le objava predhodnika, da tudi kakega medota tle srečaš
Je pa pot zahtevna, predvsem v mokrem, malo potrebuješ noska v zelenjavi, sicer so markacije in prozorni trakci, ki pa se čisto izgubijo v zelenem vrtu, je par zajl, a v večini je pot nezavarovana.
Sestop nazaj do avta je minil v navdušenju nad turo in kako se namatraš, da dosežeš katerega od vrhov Muzcev, pa sploh ne dosegajo višine nad 2jurčka.
27.08.019