Namen sem imela iti v Bohinjski konec. Vendar se mi že zjutraj nekaj zakvačka in načrt propade. Sredi dopoldneva končno oddrvim proti Pokljuki. Kar na Viševnik grem, nekam res moram.
Malo pod vrhom Viševnika je na poti ležal cvet avriklja. V skali nad potjo je iz razpoke še vedno štrlelo prazno steblo. Bilo je previsoko, da bi to dosegel otrok, odrasel človek je bil. Verjetno ga je zanimalo kakšen vonj ima cvet.
Z Viševnika pogledam na spodnje bohinjske gore, cela rajda vrhov je bila prekrita z meglo. Nasmehnem se, nad Pokljuko pa toplo sonce. Kar ponese me naprej proti Malemu Draškemu vrhu. Dolgo posedim na samotnem vrhu, opazujem okolico in vrvež na Viševniku. S Srenjskega prevala nadaljujem proti Lipanci-Blejski koči. Z glavne poti zavijem levo še na Mrežce. Ko se na vrhu ravno pripravim, da nekaj pojem, začne rahlo rositi. Kar naj si mislim sile ne bo, saj vendar sije sonce. Malica iz nahrbtnika je vedno tako dobra, ne odrečem se ji. Rosenje kmalu poneha jaz pa počasi nadaljujem naprej proti Blejski koči. Malo nad kočo zavijem desno v smeri Rudnega polja. Po mehki stezi se sprehodim skozi prostrane pokljuške smrekove gozdove do Rudnega polja.
Na pašniku pri vlečnici so ravno dovažali živino na pašo. Goved je veselo poskakovala in tekala ko je začutila vso tisto prostost.
Lahko rečem, da je bila odlična nadomestna tura