Jutro, ko sem se napotila iz Trente skozi Trebiški dol, je bilo zaspano, čeravno sem stopala urno in z ušesi 'na pozor' v upanju, da se ne bo prikazal kak kosmatinec. V nadaljevanju od sedla Čez dol sem pozabila na svojo zajčevsko naturo, saj so se vedno bližje postavljali pokonci hribi, ki sem jih nameravala obiskati. Tako sem se najprej povzpela na Zadnjo Lopo, nato so ji sledili Malo Špičje, Goriški rob, Veliko Špičje in vse neimenovane vzpetine vmes. Sestopila sem v smeri 7J, a se na višini cca. 2030m napotila brezpotno v levo na Veliki Grad in nadaljevala po škrapljastem in raztreskanem svetu v iskanju lepih oz. meni všečnih prehodov nad Ledvičko. Ko sem vnovič stopila na markirano pot, sem po njej prav lenobno nadaljevala do koče na Prehodavcih in se spustila skozi Zadnjiški dol do jutranjega izhodišča.