M12 je širšim množicam malo znana pot, ki preko 12 vrhov v celoti obkroži Mežico. Lokalci jo bolje poznajo, nastala pa je na pobudo domačina kot *rekreativna* varianta bolj znane K24.
Vendar je beseda *rekreativna* precej zavajujoča. Pot je primerna samo za dobre hodce, vajene marsičesa, predvsem dobre orientacije in mestoma varnega koraka. Prehodila sva jo v celoti, morda ne nujno po originalni trasi. Kakšnih namenskih markacij namreč ni, večino časa sva hodila po neoznačenih poteh. Na nekaj točkah sva sicer srečala stare, propadle lesene oznake M12, a nanje ni računati. Kot ključne točke je označenih večina vrhov, a čisto vsi očitno niso. Zagotovo sva obiskala sledeče, morda še kakega več : Gorna, Vrh Steng, Jesenikov vrh, Pikov vrh, Veliki vrh, Kranjčev vrh, Jankovec, Kal, Predovnikov vrh, Andrejev vrh, Volinjak, Hamunov vrh in Kozlov hrib.
Štartala sva pri Spodnjem Rehtu ( pri Čepinu ), nadaljevala v smeri Gorne, zaključevala pa preko Kozlovega hriba v smeri izhodišča. Trasa se v celotnem krogu dvakrat krepko spusti v dolino in na nasprotni strani enako dvigne, kar zahteva dobro kondicijo. Spust iz Šumahovega vrha v dolino Meže je drseče nevaren zaradi strmine pobočja in obilice bukovega listja. GPS navigacija je zaradi neoznačenosti in tekočega napredovanja skoraj nujna, ali pa vsaj hoja v družbi poznavalca.
Skratka ... celotni M12 je izziv svoje sorte, primeren predvsem za sladokusce
. Prehodila sva 31 Km in 2650 višincev, trasa je razvidna iz GPS sledi. Če bi jo kdo potreboval, je na voljo pri meni. Nekaj dodatnih vtisov se nahaja v fotozgodbi ...
GPS lokacija izhodišča : 46.529167, 14.828839