| turbo11. 09. 2011 19:48:00 |
Ker vzpon na Mišelj vrh, 2350m čez Koštrunovec, 2102m še ni opisan na teh straneh , sem si dovolil odpreti novo temo.
Za izhodišče sem si izbral parkirišče pod planino Konjščico, nekaj km naprej od Rudnega polja. Čim sem prišel mimo Tosca in zagledal Vodnikov dom, sem se spustil levo navzdol na Malo Polje, od tam nadaljeval do planine pod Mišelj vrhom in od podrtih stanov še malo proti Mišeljskem prevalu. Nato se je v desno odprlo pobočje, ki vodi v Mišeljsko dolino (možic). Malo po skrotju in malo po travah sem sledil stezici in ko je stezica prišla v rušje (pod veliko belo pečino, steno) je stezica zavila ostro v levo. Na tem ovinku je ½ metra s poti na desni možic, ki označuje odcep stezice, ki vodi na Koštrunovec. Stezica zavije desno v rušje, celo rahlo navzdol in je zaradi prsti prvih nekaj metrov slabše vidna. Čim pa si iz rušja in se odpre pogled gor ven v levo, je stezica spet bolj razvidna. Na nekaj mestih se vidi tudi stare kline, zabite v dno ob robu stezice. Po stezici sem se dvignil do prve prelomnice (nekaj možicev), za njo pa so bila pod Mišelj vrhom velika melišča, desno od njih pa strme trave. Možici so me usmerili na trave in po njih sem v cik-caku prišel do druge prelomnice. Tu pa se je pred menoj odprl pravi amfiteater. Levo se je dvigal travnat greben z velikim možicem in nad njim Mišelj vrh, desno pa ena za drugo tri velike vzpetinice. Prvi dve travnati, tretja vzpetinica v smeri Triglava (lepo viden, tudi Planika) pa je skalnata in to je Koštrunovec (možic na vrhu). Jaz sem se nato usmeril proti travnatem grebenu z velikim možicem (skoraj piramida) in po njem nadaljeval proti Mišelj vrhu. Malo nad možicem, ko so trave prešle v skrotje, se mi je na desnem robu tega grebena odprla skoraj vodoravna, kakih 30 cm široka polička, ki me je privedla neposredno pod žleb, lepo viden že od spodaj. V žlebu sem imel kakih 40 do 50 metrov v višino prekrasno plezarijo .II. stopnje. Zagotovo dve in še bolj zagotovo nič več kot dve.Odlična, trdna skala, fajn oprimki in stopi. Poplezaval sem ob desnem robu žleba, levo je bilo pregladko (vsaj zame). Ko sem izstopil iz žleba, sem prišel na strmo skrotje in po njem nadaljeval v cik-caku vseskozi rahlo proti desni (sledeč naravne prehode). Ko sem prišel do večje skalne zapore (vršne pečine), sem jo po stečinah obšel po levi strani, nad to zaporo pa sem že zagledal vršno piramido.
Naj opozorim, da od tiste poličke, ki me je pripeljala v žleb, pa vse do vrha nisem videl nobenega možica več.
To turo sem namreč opravil že v drugo. V prvo tega žleba nisem plezal, pri možicu na travnatem grebenu sem se držal namreč bolj levo in bistveno več hodil po travah. Tam pa so (bili?) možici.
Idejo za prvi vzpon sem dobil v knjigi V. Habjana Manj znane poti slovenskih gora.
Vzrok za tokratno ponovitev pa so čudoviti spomini na prvo turo.
Opis ture v omenjeni knjigi toplo priporočam, turo samo pa še toliko bolj.
| (+5) |  | |
|
|