Triglav
17. 7. - 19. 7. 2018
Gremo ali ne gremo. Joj, kakšna čudna napoved! Kaj če bo sneg? Boljše, da ne gremo z glavo skozi zid. Gremo raje sredi avgusta…take in podobne misli so nas obdajale tiste dneve pred odhodom. V soboto ob 8. uri smo imele sestanek pri Bučkotu. Odločitev je padla. GREMO! Neva je poklicala še nekajkrat Ivota, Tanja je sestavila seznam potrebščin, jaz sem si izposodila dva nahrbtnika, Neva v tgovini Iglu v KP pa tri čelade.
Pohodniki: Vodnik Ivo in njegova žena Adrijana, njena prijateljica Vida s hčerko Blažko in me štiri tršice: Tanja, Neva, Anja in Irena
1. dan
Lucija – planina Blato – Vodnikova koča
Start iz Lucije ob 5 uri zjutraj. Zborno mesto v Radovljici na pumpi na kavi. Prihod na mesto začetka hoje ob 9.uri. Anjin avto smo pustili na spodnjem bohinjskem parkirišču, Ivo pa nas je peljal na višino 1200 m od koder smo si oprtali naše silne nahrbtnike od 8 do 9 kg in zagrizli v težko željeni izziv. Triglav nam je poslal sonce in odlično družbo, zato je bil korak lahkotnejši, cilj pa ne tako zelo oddaljen. Pot nas je vodila mimo, preko, skozi, okoli…podrtih dreves…skratka, zgledalo je kot da bi se Martin Krpan tri dni ravsal z Brdavsom. Kmalu smo začutile Ivotovo strast hoje po brezpotju. Neokrnjena narava nas je pozdravljala in mi smo jo doživljali z vsemi čutil (Jao mene kako je težek ta nahrbtnik!).
Vstavili smo se na prvem razgledišču in z veseljem vrgli na tla svoj tovor. Še bolj nam je zaigralo srce ko smo ob 11 uri prispeli na planino Krstenico, ki je spominjala na del Velike planine. Kakšen razgled na dolino in hribe! Ob planinskih hiškah pa otroci ki sekajo drva in oddaljen zvok krav, ki se pasejo. Tu smo se okrepčali in jo mahnili naprej proti Vodnikovi koči. Seveda smo na poti srečali zelo malo ljudi (brezpotje pa to). Hodili smo skozi planino Jezerce, ki je buhtela od živopisanega cvetja, po kateri so se lenobno sprehajale gospe krave. Vida nas je podučila, da je tu veliko Plahtnice oz. Hribovske resce, ki je dobra za menstrualne težave.
Stopili smo naprej po malo bolj strmem brezpotju do Mišelskega prevala (ali je Blažka videla gada ve samo ona, brrr…sicer pa je že tu imela težave z žulji). Pogled smo usmerili proti Adamu in Evi, dva hriba, kot nam je razložil Ivo. Na Mišelskem prevalu smo končno videli kočo na drugi strani hriba. Ko bi le obstajal Zip line!
Najprej smo se morali spustiti navzdol in med tem smo videli gamsa, posebne rožice: zlato jabolko ali krajinska lilija. Pot nas je vodila skozi malo polje, ki se je prevesilo v Velo polje in končno smo svojo prvodnevno sedemurno hojo ob 16 uri sklenili v Vodnikovi koči (Ivotova napoved: prvi dan bomo hodili štiri ure!!)
Presenečena sem bila nad možnostjo tuširanja – 4 minute za 4 evre! Vav, kakšen luksus. Tega nekoč, pred 10 leti ni bilo. Seveda velika gužva. Potem pa je v ospredje prišel oskrbnik koče. Recimo mu kar Tonček, ker je bil resnično posebnež. Najprej zoprn, potem pa sam sebi humoren in res ne vem kako bi ga opisala. Že bivališče v zimski koči, ki nam ga je dodelil ni bilo ne vem kaj, pa sem navajena skupnih ležišč. Vlaga in z njo neprijeten občutek hladu je kar odbijal. Anja je bila zelo skeptična, kako bo tu prebila noč s samo dvama dekama, zato je že »lobirala« pri Tončku za spanje v jedilnem salonu. Tonček nam je ponudil super ugoden polpenzion, pa smo bili potem skeptični, če nas ni spet malo nategnil. Pravi Gorenc! No, ko smo se najedli in očistili s sebe umazanijo, se je dobra volja kar stopnjevala, še celo Tonček se nalezel naše sproščenosti. Seveda ga je najbolj »omrežila« naša Tanja. »Kaj nam prodate 3 planinske izkaznice za 6 evrov? V resnici je bila ena 3 evre in pol. Na koncu nam je dal 50 centov popusta! Zgodbic, zbadljivk in smeha ni manjkalo še dolgo potem. Ko smo ga naslednji dan prosili za razkužilo za Blažkine Žulje, ki so bili katastrofalno veliki, je Tonček vprašal, kdo ima žulje. Če jih ima tista na jeziku, hi, hi. Seveda je mislil na Tanjo.
Tanji so začeli razpadati gojzerji.
2. dan
Vodnikova koča – koča na Planiki – Triglav – koča na Doliču – Hribarice – koča na Sedmerih jezerih ( že ko napišeš vse to, je ful dosti )
Po mirni noči (eni so smrčali, drugi prdeli…) smo se zbudili ob 6 uri in si ogledali sončni vzhod – sončni Triglav nas je že pozdravljal. Po zajtrku (izborili smo si ga pol ure prej – 6.30) smo ob 7.30 startali naš drugodnevni pohod. In kot je rekel Tonček:«To pa je ne kos poti!«…pa se takrat (na srečo) še nismo vedeli v kaj se podajamo. Kmalu smo bili že v prvi zajli. Juhuhu! Zdaj pa gre zares. Pot nam je polepšal svizec, ki smo ga videli tik ob poti in planike (hvala Vida, da si nam jih pokazala). Ivo si je izmislil dogodivščino s cepinom na snegu. In fotošutinga ni bilo ne konca ne kraja.
Ja, sedaj ko pomislim za nazaj…lepo je bilo ker se nam ni nikamor mudilo, vzeli smo si čas za rožice, živalice, gluposti in še marsikaj. Ne vem sicer če je to bilo v Ivotovem planu, zato pa se nam je odlično prilagajal in nas ob ravno pravem času postrojil oz. opominjal. Vse je imel pod kontrolo. A medve s Tanjo sva le uspeli vsake toliko zaostati, klepetati in skoraj zalutati…hi hi. Preden smo prispeli do Planike smo videli gamse. Tam smo imeli »bojni postanek«, se nafilali z energetskimi ploščicami in napitki in si nadeli čelade. Šefe Ivo nas je postrojil in meee smo pridno ubogale.
Ivotovo geslo, da nas je spravil v tek: Spremni za borbo! Kako hitro smo se dvignile, ko smo slišale ta »ukaz«.
Nevo smo opasali (za vsak slučaj) in pot v skalovje se je začela. Veseli smo bili klinov in zajl, ko pa jih ni bilo…ajoj! Eni so utihnili, drugi še več govoričili, drugi pa se borili s sapo in zadihanostjo (jaz). Vreme: sončno in vetrovno. Približno kakšnih 6 ali 8 stopinj. Najprej smo imele kratke rokave, potem pa smo si nadele vetrovke.
Ob 12.05 smo osvojili vrh! Neopisljivo. Na vrhu pa cel »foto žur« misic. Seveda smo jih mi zasenčili. Neva si je od njih izposodila slovensko zastavo in nastali so nepozabni posnetki. Bleščeče oči, nasmeški in en velik zanos, ki je ga je videlo in čutilo. Potem pa piknik (kruh s pašteto) in ognjeni krst treh mladenk. Ivo si je dal duška, ritke so kar poskakovale. Zato je bilo prav, da svojo zadnjo plat nastavi še sam, ker je bil na Triglavu prvič z brki. Tokrat si je Neva dala duška.
Čez dobro uro smo se začeli spuščati proti Doliču. Začelo se je lepo, potem pa bolj počasi. Ivo nam je ponovno dal koristne napotke. Nahrbtniki in strah (zračnost) so bili velika ovira. Zadnji del pa zajle po brezzračju. Bila je tišina in težko pričakovanje trdnih tleh pod nogami. Druga drugi smo vlivale pogum…vse pa smo se super odrezale. Seveda govorim o nas štirih…Vida in Blažka sta itak pravi gamsovki, da o Adrijani ne govorim. Spodaj na melišču smo videli kozoroga. Kakšno olajšanje ko so nožice pristale na melišču. To je bilo potrebno proslaviti! Kmalu potem sem opazila, da tudi meni razpadajo gojzerji, le da se meni odpira podplat. Ob pogledu na smerokaz Sedmera jezera 4 ure in 45 min pa ŠOK. A me crknjene že sedaj. Dolič smo dosegle zelo hitro, hitreje kot je pisalo na tabli. Moje oči pa so začele pečt…zelo. To je še bolj pospešilo mojo utrujenost. Z Nevo bi prespale kar u na Doliču. Sledil je doping – izostar, kava, ploščice…kakšna driska bo to, smo se smejale, si nadele svoje drage nahrbtnike in se podale proti Sedmerim. Najprej sva z Anjo pogrnile na rit na eni izmed snežnih zaplat (na naši poti jih je bilo zelo veliko). Hribarice so se vlekle, na poti mi je Ivo s »silver tejpom« zalepil en gojzer. Prišli smo na LUNO, kot sem poimenovala vrh hribaric. Ivotova napoved še dve uri do cilja se seveda ni izpolnila. Katera pa se še je? Potem pa čudovito presenečenje: ob skali tik ob poti je nepremično stal velik kozorog. Baje da je lizal liziko ali kaj podobnega. Ampak to, da ni niti trznil ko smo se približali in ga slikali je bilo zelo nenavadno. Nad nami pa cela skupina njegovih »pajdašev«. Kako gracjozno so se postavili po robu hriba en nad drugim. Prelepo.
Ivo in Blažka sta pospešila proti koči, Vida je nabirala zelišča, ostale so uživale v naravi, mene pa so vse bolj in bolj pekle oči. Končno pogled na veliko jezero – ledvičko. Potem sta še Vida in Adrijana pospešili pot naprej, za nas pa se je začela agonija borbe samih s seboj. Pa ne zato ker smo bile same, vse skupaj, cela pot, premagovanje naporov v skalah je bilo enostavno preveč. Naše zaloge optimizma so pošle. Ostalo je samo golo prestopanje…desna noga, leva noga… in oziranje po koči, ki je ni bilo od nikoder. Vonjale smo čudovite nageljne, videle gamsa zelo od blizu, pa črnega pupka,lazarje in žabo. Svizcev žal ne (Le Ivo in Blažka in to zelo veliko). Mrak se je počasi spuščal, začeli so se borovčki…Kako lepa potka! Le da bi jo doživljale čisto drugače, če ne bi bile tako utrujene. In iznenada se pojavi Ivo, ki nam je prišel naproti. Opazimo drugačen, bolj zaskrbljen pogled v njegovih očeh. Prevzame moj nahrbtnik…kakšno olajšanje. A koča se je kljub temu vlekla. Gre naprej da rezervira jote, ki si jih tako želimo. Tiik pred trdo nočjo- malo po 21. uri koča in Vidin aperitiv pred njo. Ivo s ponosom naznani, da je privedel vse ovce domov. Kako je pasala jota! Popadale smo v postelje, a težko zaspale. Energetski napitki – doping je naredil svoje. Eni so se hihitali, drugi spet prdeli, eni stokali, eni pa imeli paranoične halucinacije.
3. dan
Koča pri Sedmerih jezerih – planina Blato
Zjutraj smo vstali kot nam je pasalo, pojedli, Anja mi je zalepila že oba gojzerja, Blažka oskrbela svoje žulje in so krenili na pot v dolino. Ponovno nas je vabilo prelepo sonce, ki je obsijalo jezera in naravo okli njih. Kmalu pa presenečenje: vzpon po melišču, zajle in klini. Na prelazu postanek: večina ima ležerni oddih, preoblačenje v lahkotnejša oblačila, Ivo in Vida pa sta skočila na en bližnji vrh (ne vem kako se kliče). Ko smo šli čez prelaz pa se je začel »sprehod«po čudoviti naravi. Tišina… le tu in tam kak pohodnik.
Prišli do Dednega polja, pa do planine Jezero, kjer smo pojedli kosilo oz. štrudelj. Po štirih ali petih urah (ne vem točno) smo prišli do avta. Potem pa zaključna osvežilna pijača v vroči dolini in sproščeno kopanje v Bohinjskem jezeru.
Poslovili smo se in mahnili vsak na svojo stran. Me smo si na Bledu privoščile še čisto prave kremšnite, si čestitale in tako sklenile našo čudovito in neverjetno dogodivščino. Seveda smo temu dodale še bojni načrt za naslednje leto.
Ne Red bul…Triglav ti da krila! Me smo na njih letele še kar nekaj dni.
Tudi Ivotova pohvala nas je lepo pobožala, ko je Nevi sporočil, da smo bile fejst babe in da je bil zadovoljen z nami. In mi s tabo Ivo. Hvala Ivo, Adrijana, Vida, Blažka in vse moje… En velik hvala za vse to.
Dogodivščino zapisala Irena Susman