Monte Amarianute

Velikonočna nedelja, leta gospodovega 2022

Po petih letih, tokrat brez princeske, torej solo, spet na Amarianute. Enako kot prvič po Martinu gor in po Cjadinu dol. Obe poti sta b.p., tudi podobno strmi, dokajšen kolenogriz. Na izhodišču parkiranje na samem začetku ni več možno, tam je nasut precejšen kup peska, zato se avto pusti ob cesti nekaj naprej ali nazaj, odvisno od kod se pripelješ. Jaz sem se skozi Tolmeč, ker je lokalna cesta iz Amara zaprta zaradi del. Vreme mi je z izjemo vetra na samem začetku potepa šlo na roko, malce hladno je sicer bilo, nič hujšega, drugače pa sončno, prav prelestno ves ljubi dan oziroma ves čas potepa. O razgledih ne bi, kar oko se mi je orosilo ob pogledu na ljube mi julijske in karnijske vršace. Tura je bila tudi ogledne narave, saj se da nadaljevati na Amariano, z nje pa med drugim sestopiti do zavetišča Forcella, koder sem tudi že hodil. Greha vreden potep, čeravno na praznično nedeljo

http://tubojan.blogspot.com/2022/04/amarianute.html

Res lepa tura za kratke dneve, kot jo je opisal bagi zgoraj.
Že vožnja do parkirišča, ki je malo pred Tolmečem, je čudovito doživetje. Skozi Kanalsko dolino nad reko Belo in naprej, po celi poti se odpirajo neverjetno lepi pogledi. Pogledi na Naborjetske gore, Montaž, Pisimoni, Amariana, San Simeone, to je samo nekaj od krasnih vršacev ob cesti. Tako, da vožnja mine hitro kot bi mignil, čeprav si na poti več kot dve uri. Pa je vredno.

Vzpenjala sva se po desni poti, vračala po levi in tako se nama je zdelo tudi prav. Prvi postanek sva naredila na razgledišču, ki je posebej označeno in tam obstala pred neverjetno mogočnim pogledom na mesto Tolmeč in prodiščem reke Tilment, ki se navzgor vije v smeri Dolomitov, navzdol pa proti gori San Simeone in dopoldne se je Tilment neverjetno bleščal v soncu.
Proti vrhu M.Amarianute sva pa kar obstala pred pravljičnim pogledom vse naokoli. Res ti zastane dih, ko občuduješ mogočne borovce, med katerimi se blešči Tilment v smeri San Simeonija na eni strani, naravnost pa obličje prekrasne gore M.Amariane, ki ne da slutiti da pravzaprav nima niti 2tisoč metrov višine. Res prekrasno!

Na poti sva srečala le dva pohodnika, no pa saj jih več niti pogrešala nisva. Kot običajno sva se pa po koncu ture zapeljala še do prodišč reke Bele, kjer pa sva ugotavljala, da so poplave od lanskega leta kar nekaj skrajšale rob brega, tako da nisi mogel kar enostavno stopiti v vodo. Se je bilo potrebno malo potruditi.