Na Monte Carone sva bila že nekajkrat, a nanj se pride po različnih poteh. Tokrat sva se ga lotila precej na široko in v celotno pot povezala kar nekaj okoliških vrhov. Vsak je zase zanimiv, zato sem Monte Carone kot naslovno temo izbral le zaradi največje višine

.
Na pot sva se podala iz Pregasine, vasice nad Gardskim jezerom. Uvodni del je potekal po cesti z oznako 422B, nato pa sva hitro zavila na greben nad jezerom. Tu pot postane stezica z oznako 422A. Strmina se poveča, razgledi tudi, vse skupaj pa je vojaškega porekla. Kaverne in ostanki objektov izdajajo frontno linijo, kjer so se tepli Avstrijci in Italijani. Kako tudi ne, saj so s takimi razgledi imeli vse pod kontrolo. Najvišja točka se imenuje Punta Larici, ki je priljubljena za fotkanje raznovrstnih selfijev s krasnim ozadjem.
Naslednja razgledna točka je bil vrh Cima Mughera. To sva pred leti že obiskala iz Limone sul Garda po izjemno strmi poti 136, tokrat pa sva nanj prispela po precej bolj položni 130. Nadaljevala sva na sedlo Passo Guil, od tam pa po vojaški cesti 421 do točke obrata na naslednjem sedlu Bocca dei Fortini. Pot 105 naju je končno obrnila proti Monte Carone. Proti vrhu sva šla po atraktivnem vojaškem dostopu s kupom jeklenic, ki se ga vsekakor splača obiskati

. Na vrhu je zanimivo obeležje, najvišja točka pa je še dobrih sto metrov naprej po grebenu.
Vračala sva se po drugi smeri in pri tem obiskala še en lep razglednik Punta di Mois. Ta vrh je še posebej markanten iz spodnje ceste, kjer sva malo prej hodila. Pot nanj je bila nekoč celo markirana, sedaj pa je treba biti pozoren na drobno, a še vedno sledljivo stezica. Od tu naprej je sledil le še povratek proti izhodišču. Tega je bilo za dobrih 6 km, sledila pa sva 422. Ta je mešanica gozdnih potk in makadamskih cest, pripeljala pa naju je vse do izhodišča. Imela sva krasen dan, poln sonca, lepih razgledov in barvite jeseni

. Več v foto-zgodbi …
Koordinate izhodišča (Pregasina):45.8505756N, 10.8242561E