Monte Cuar

Zapahnem vrata avtomobila in že stopam po poti, ki se takoj postavi pokonci, ter obljublja zanimivo zgodo. Kmalu se pogled odpre na zaslepjujoče lesketajoče V Karnijce in Z Julijce. Po slabi uri od izhodišča se znajdem na prvem vrhu, Monte Cuar (1478 m), in nad katerim mirno jadra beloglavi jastreb. Nadaljujem navzdol in nato navzgor do Cuel dai Poz-a (1377 m) ter naprej na Monte Flagjel (1467 m). Uradno se tu markirana pot konča, kar pomeni, da bi se dogodivščina morala pričeti. Od križa v skokih s skale na skalo dosežem greben in se nejeverno zazrem v eno, na kateri se vidi nekaj progastega. Markacije! Tega nisem imela v načrtu. Stare markacije so dobro sledljive, toda pot je zabrisal čas. Kmalu se belo rdečim pridružijo še rumene. Greben je tako strm, da si zaželim derez. Levo ne morem, ker so pod grebenom prepadne trave s številnimi grapami, desno po gozdu tudi ne, saj ni nič manj strmo, le listja je še več in še bolj drsi. Torej ostanem, kjer sem, in sledim, 'contradictio in terminis', markiranemu brezpotju. Čisto neopazno prečkam Cimo dai Laris (1315 m), še vedno lovim ravnotežje na zahtevni in drsni podlagi, dokler ne pridem do stene. Levo navzdol po grapi ni videti nadaljevanja, desno mi ni iti, saj bi šla na severno stran hriba, naravnost navzgor ne gre in tako se kljub temu, da oznake izginejo, odločim nadaljevati pod steno, kjer se na vsem lepem pojavi ne le stečina, temveč zelo dobro vidna pot. Čeprav deluje kot precej obremenjena magistrala, je najbrž delo živali, saj po kakšnih dveh minutah izgine. Gotovo bi se spopadla s krušljivim zemljeno šodrastim plezanjem, a me je pomislek o kratkem dnevu odvrnil. Vrnem se nazaj, se povzpnem kakšnih 30 višincev na reber in preverim, kakšen je gozd tam, kamor pred nekaj trenutki nisem hotela iti, torej na severni strani. Zdi se 'užiten', a kaj hitro pokaže svoj pravi obraz. Prečenje približno po izohipsi je naporno, zemlja mehka in listje suho, da se vseskozi počutim kot poplesavajoči pajac, dokler dokončno ne izgubim ravnotežja ter kot po toboganu drvim navzdol. Uspe mi naciljati trhli preostanek debla, ki pokonci štrli iz zemlje, in že otresam listje, prst, morda tudi kakega zmrznjenega klopa. Nadaljujem približno po izohipsi in na serpentini dosežem belo cesto, ki vodi do Malge Cuar, od koder se po poti CAI 815 vrnem na izhodišče.

@palček plezalcek ... čestitke za nadaljevanje z Monte Flagjela . Starim markacijam sem se čudil tudi jaz in le malo je manjkalo, da nismo nadaljevali v tej smeri. Samo kratek dan in planiran obisk Monte Covrie so nam to preprečili, radovednost pa je seveda ostala . Skrivnost je sedaj razrešena, zate žal na malce težji način. Važno je le, da se nisi poškodovala. Lep pozdrav.

Bagi, saj ni bilo nevarno; pač bolj kot ne mehak, a strm gozd, samo en kamen se je od nekod prikradel ravno pod moj komolec, a mu ni pustil kake posledice.
Morda te bo zanimalo, da sem na severni strani Cime dai Laris - moralo je biti tudi malo zahodno od vrha - srečala prečrtane ali prebarvane še ene markacije, ki so vodile navzgor proti grebenu. Očitno je vodilo na hribe v grebenu v preteklosti precej poti.

za "palcek plezalcek" , v potrebi me kontaktiraj na mail info@caitarvisio.it

Hvala. Mimogrede, naročila sem knjigo, ki sem jo omenila. Ko jo prejmem, pišem in pošljem kazalo. Morda bi kaka zanimiva polica zanimala tudi koga pri vas.

Katero knjigo, lahko izdaš naslov prosim?

Il libro delle cenge. 56 vie orizzontali nelle Dolomiti

morebiti bi bilo zanimivo tudi " per sentieri selvaggi" ( po divjih poteh) od Roberto Mazzilis , 50 pohodov po skritih koteh furlanske gore

V planu je bil obisk jezera Lago di Cornino, kot ga je pri prejšnjem obisku tega dela Italije predlagal turbo. Da pa bi bil izlet bolj popoln, sva izbrala obisk vrha v bližnji okolici in tako je med predlogi zmagal prelep vrh Monte Cuar, ki pa prej ni bil nikoli v planu. Tu sva lahko pri hoji po grebenu velik del poti občudovala jadranje beloglavih jastrebov oz. grifonov, kot jim rečejo v Italiji.

Z Monte Cuarja sva se potem spustila nazaj preko Malge Cuar, se odpeljala do jezera Cornino, kjer sva občudovala najprej barve prekrasnega turkiznega jezera, nad njim pa domovanje jastrebov v njihovem skalnem okolju. Ker je prav v bližini tudi prodišče reke Tilment, sva se spustila tudi tja. Pri povratku pa sva se še ustavila pri jezeru Cavazzo, ki naju je navdušil že pri obisku Monte Feste.