Monte Cucco

Nad vasjo Cucco/Kuk se dviga kucelj Alpe Piccola/Kleine Alpelspitze (1304 m). V preteklosti so ga poznali pod imenom Kuk. Njegov višji, severno ležeči sosed, ki ga danes imenujemo Monte Cucco/Kuk, pa ni nosil imena, ampak je bil označen kot kota 1598 m.
Na koncu vasi Cucco je majhno parkirišče in takoj nad njim se prične borov gozd. Skozenj vodi nekdaj markirana, a opuščena pot, ki me je po dobrih desetih minutah privedla do mesta, kjer sem pomislila, da je avanture konec. Strmo nagnjena plošča, posuta s prahom in drobnim peskom nenehno drobeče se kamnine, čez katero je bila včasih speljana jeklenica, pod njo pa kar nekaj zraka, je vzbudila dvom. Naredim nekaj mačjih korakov, a se umaknem in po premisleku sestopim nekaj 10 višincev do zajezitve hudournika. Grapa je bila suha kot poper, zato jo uberem navzgor, prelisičim kočljivo mesto s pretrgano jeklenico ter neposredno za njim znova stopim na pot. Takoj naletim na naslednjo prepreko. Do prosto viseče jeklene žice me loči nekaj metrov. Ker je kamnina malo boljša, dvakrat primem za skalo in že sem na drugi strani. Po manj kot pol ure zopet zagledam jeklenico in tudi tu je strgana. Teren se mi je zdel sprejemljiv, zato nisem pomišljala. 'Katek in sladek' del poti je bil za mano. Po nadaljnji uri sem se priključila poti CAI 502, a sem jo takoj zapustila ter se po grebenu usmerila proti hribu, ki danes nosi ime Monte Cucco/Kuk. Namesto skale je bil gozd in namesto drobljive kamnine podrta drevesa. Ponekod so vztrajale ledene drsalnice skrite pod iglicami in listjem. Ko sem dospela na travnati jezik, je bilo snega več. Vrh ni bil daleč in z njega je bilo videti Šinauc z novega zornega kota. Drugih razgledov žal ne ponuja. Nadaljevala sem proti severu do markirane poti in po njej 'odslalomirala' proti Malgi Cucco (1428 m) in naprej do prej omenjenega razpotja, od koder sem nadaljevala proti Šenkatriji/Santa Caterina. Tako kot pri vzponu, je potekala tudi sestopna varianta po drobljivih pobočjih in ob prečenju več grap privedla do s telohi posejanega borovega gozda in nato do ceste. Po odseku stare ceste, ki je zaprta za promet sem se vrnila v Cucco.

P.S.: Pot CAI 502 (moja sestopna varianta) je zaprta in v Šenkatriji/Santa Caterina označena kot neprehodna. Varianta vzpona je težja.

bivša pot CAI 502A na novo zavarovana po projektu obcine Naborjet, samotna in krušliva, tu in tam še stare markacjie ker sem namestil že vec od 10 let nazaj, se povezuje z pot 502 iz s.Katarine (uradno še zaprta, morebiti letos bojo uredili del iz starih lestev) in vodi cez planino Cucco do sedlo Clinach na pot 504, del Sentiero Italia ( tam morebiti/upam da bomo v priliki posekali podrte drvese med potokom Rio Bianco in planino Biffil )za povezavo z Mokrine/Nassfeld/Pramollo.

Alessio ali se pot 502A začne na koncu vasi Cucco pred tunelom? Kje je najbolje pustiti avto za omenjeno pot?

Hvala palček!

Neverjetno, preko kakšne podrtije je speljana pot!

vrh Monte Cucco-Malga Cucco-vrh Alpe Piccola

Na Alpe Piccolo sva pogledovala že pred dvemi leti, ko sva prišla na vrh Buchkopfa, in sva se nanj lahko ozirala kar nekaj časa pri povratku z vrha. Že takrat mi je padel v oči, saj peščen in z borovci porasel svet, me vedno prevzame in raziskovanje okoli dostopa se je pričelo. A takrat je bilo govora le o potrganih jeklenicah in to vzpodbudno res ni bilo. Pa so se časi spremenili tudi v tej smeri!

Delala sva krožno turo oz. nekakšno osmico (zadnja slika).
Res da nisva vedela, kaj pravzaprav pričakovati, a sva rekla, probajva, obrneva se še vedno lahko. Najino izhodišče je bila vasica Cucco oz.Kuk po naše. Vzpon med borovci in pogledi preko njih na zasnežene gore, je bilo nekaj kar te ne pusti ravnodušnega. Prečanja peščenih, strmih grap s pomočjo jeklenic so bila prav uživaška in vso pohvalo sva namenjala stvariteljem le teh. Problem se je le pojavil pri prečenju zadnje strme grapce, kjer so napeljane le vrvi v treh delih. Tu pa sva ugotovila, da so enostavno napeljane previsoko, saj če ti v začetku nudijo pomoč pri prečenju, jih moraš po parih metrih izpustiti in nadaljevati moraš brez njihove pomoči. Najbolje imeti palice za oporo, ali pa dodatno "šlingo", da se poprimeš zanjo. Tudi nadaljevanje je kar adrenalinsko, saj moraš prečiti po ozki, z listjem pokriti potki v zelo strmem bregu.
Ja, pa to še ni bilo vse. od križišča poti sva se namenila proti vrhu M.Cucca, kjer sva po določenem času našla kar veliko markacij, a nobene poti, pač pa veliko podrtega drevja. Mogoče bi morala nadaljevati po širši poti v levo, tam pa markacij ni bilo.
Po obisku vrha, sva nadaljevala proti severu, a prav hitro zavila v desno in se celo malo dvignila. Prišla sva na križišče, kjer lahko nadaljuješ proti sedlu Clinarch, a midva sva še enkrat odvila v desno proti planini. No, šele tam sva pospravila svojo malico.
Na križišču poti proti S.Caterini, sva seveda zavila v desno in začela delati drugi del osmice. Po lestvi dol in gor ni bilo problema, vmes sva občudovala poglede do Julijcev, nato pa v levo stopila še na vrh Alpe Piccola, ki je oddaljen z glavne poti le par minut.

Krasna pot je to bila, malo adrenalinska sicer, a varno speljana, le v enem delu malo tako, tako. Drugače pa v tem času bogata z rastjem telohov ob poti in barvana z rozastim resjem, da ti kar jemlje dih od lepega.

Zahvala res vsem, ki so objavljali na tej strani in Allesiu za informacijo o obnovi obeh poti, kar res ni bilo mačji kašelj.

koliko klopov ste nabrali navzdol od Alpe Piccola do sv.Katarine ?

Sveta Katarina je po slovensko Šenkatrija
https://sl.wikipedia.org/wiki/Naborjet_-_Ov%C4%8Dja_vas