Popis foruma / Italija / Karnijske Alpe / Monte Rinaldo 2473

Monte Rinaldo 2473

IgorZlodej28. 07. 2012 20:48:51

Gora nad Val Visdende je bila že nekaj let na spisku želja. Včeraj zapeljem kolo v Val Visedende, danes zjutraj pa pričnem spodaj ob reki Piavi in gor po poti 143, kjer se vidi, da le redki hodijo. Sprva strmo navzgor, potem po lepi mulatjeri vse do forcelle Piccole, od tam vzpon (30 min.) na Monte Carro, nazaj dol in naprej, kjer pa pot ni več tako lepa, ampak bolj označeno brezpotje, treba je kar visoko gor pod Cimo Mezzano, pa spet precej dol, kjer končno pridem na poti 130, ki pelje na forcello Grande. Tam dohitim domačinko Saro, ki je šla nabirat gobe in zašla proti Rinaldu, namerno seveda, saj je sicer doma same ne bi pustili. Skupaj greva na vrh, kjer tudi dolgo posediva. Potem pa nazaj dol na veliko škrbino in po poti 130 v Val Visdende. Lepa gora z odličnim razgledom na Dolomite, ki pa so bili večinoma v meglicah, no ko pridem do avta je bila pa že nevihta.

Monte Rinaldo 2473 daleč zadaj Cretoni in Clapi

Monte Rinaldo 2473 Monte Carro, levo zadaj veriga Dolomitov v meglicah, desno Crode di Longerin

Monte Rinaldo 2473 na smernih tablah lepo piše, na terenu pa brezpotje in obledele pike

Monte Rinaldo 2473 če ne gre po dveh, gre pa po štirih

Monte Rinaldo 2473 lažje kot sem pričakoval

Monte Rinaldo 2473 se je kar zadaj skrila

Monte Rinaldo 2473 pogled na veliko škrbino

(+4)

turbo23. 06. 2022 10:08:50

sobota, 18.6.2022

Izhodišče sem imel v Cima Canale (dolina Val Visdende), pri zaprtem albergu Alle Buone Arie. Na vrh sem se povzpel in z njega sestopil po poti CAI 130. Na robu gozdne meje je razpotje poti CAI 130/143, po slednji je Igor prišel pred desetimi leti (gornji opis). Jaz sem se v tej smeri malce razgledal, a kaj hitro opustil željo po temeljitejšem raziskovanju. Že začetek poti 143 je nerazviden, vse je zaraščeno, po nekaj korakih je šavja do podpazduhe. Morebiti obiščem Monte Carro in Cimmo Mezzano jeseni, ko bo manj vroče, iz druge strani. Kmalu nad razpotjem sem prišel v krasno dolinico Valle delle Forcellette, od koder se je že videl vršni del Rinalda. Na koncu dolinice, kjer se pot ustrmi in pripelje na Forcello Grande, sem malce zaštrikal, saj sem spregledal možice, ki so kazali pot na drugi strani grape, kot sem sam nadaljeval. Vršni del gore, od "forčele" naprej gor, je sorazmerno zahteven, mestoma se potipa enko, namesto CAI markacij so za razved v pomoč bolli rossi. Sam vrh je prostran in neverjetno razgleden, od Visokih Tur do Dolomitov in Karnjicev, kar ne veš kam bi pogledal, ko je toliko lepega. Še nabolj privlači poglede bližnja Monte Peralba s svojimi vazali, če smem njenim okoliškim vrhem tako reči, tudi Cresta Righile, ki se konča na Monte del Ferru. Tik pod vrhom je nekakšna terasa, tam je bil med prvo svetovno vojno observatorij. Sestopil sem po taisti poti in tako kot gor grede nadvse užival v vsakem delčku trenutka. Nepozabno nasmeh