Za nekakšno aklimatizacijo pred predvčerajšnjim vzponom na Wildspitze sem minulo nedeljo krenil preko meje na lahek tritisočak Muttler, najvišji vrh Samnaunskih Alp v Švici in delno Avstriji. Prva izbira dneva je bila glede na opise zanimivejša in zahtevnejša Piz Sesvenna, a sem zaradi precej slabe vremenske napovedi to misel opustil in se odločil za krajši vzpon z visokogorskega letovišča Samnaun, ki je v celoti zastavljeno kot brezcarinska cona in za švicarske razmere neverjetno poceni (gorivo (super) denimo okoli 90 centov).
Ker sem zaradi hitre odločitve pogledal le Bergfexov zemljevid, ki iz neznanega razloga nima vrisane običajne poti, sem v precej hladnem in meglenem dopoldnevu po slabih 2 urah vožnje odšel proti sedlu Stammerjoch, kjer se je obljubljal prehod proti poti, ki vodi na Muttler. Preko prijetne potoške dolinice sem se povzpel dobrih 800 višincev do sedla na 2688 m, kjer pa me je pogled kar šokiral - med goro simpatične lijakaste oblike in mano je okoli 500 m nižje zijala globoka ravnica, kjer je bila lepo vidna pot na vrh. Le-ta je sicer deloval precej nebogljeno, kar težko je bilo verjeti, da gre za tritisočak, kaj šele skoraj 3300 m visoko vzpetino, a drugega kot da verjamem, da je to cilj, mi ob relativno pozni uri in nekaj ur pred napovedanim začetkom neviht ni ostalo. Do ledeniške doline sem se spustil po brezpotju preko trav, da sem se izognil dolgemu ovinku, potem pa po označeni poti nadaljeval preko severnega grebena na vrh, kamor sem prispel ob nekaj do 14h, uro pred napovedanimi nevihtami. Sam vzpon preko označenega severnega grebena je kljub švicarski oceni T4 navadna hoja preko grušča široke rame gore brez izpostavljenih mest ali tehnične zahtevnosti, je pa del poti tik pod vrhom neprijetno masten in drseč.
Razgled je tako s poti kot z vrha potencialno veličasten - vidijo se vse ključne skupine osrednjih Vzhodnih Alp, vključno s skupino Bernine, Silvretto, Ötztalskimi in Stubajskimi Alpami, Ortlerjem ter Verwallom. Čudovit je pogled v dolino nazaj proti Samnaunu in proti vzhodno ležečemu Naudersu. No, tokrat so razgled motili težki temačni oblaki, takoj po prihodu na vrh pa je začelo tudi deževati, tako da je fant, ki sem ga prehitel med hojo, kar hitro pobegnil nazaj v dolino.
Sam sem na prostornemu vrhu, kjer je tudi star oddajnik, ostal nekaj minut, potem pa so me hlad, dež in nevarnost nevihte hitro pozvali k odhodu. Glede na opise sem vedel, da preko južnega grebena vodi neoznačen, a le nekoliko zahtevnejši pristop na vrh, ki bi bil v mokrem nemara celo primernejši za moje stare zlizane čevlje (zanje je bila to zadnja tura), zato sem se hitro odpravil. Tu gre sicer za brezpotje, kjer je sicer moč na čase slediti sledem predhodnikov, je pa na nekaj mestih celo zavarovano z malo drugačno jeklenico (!) Vseeno nič posebnega, vsekakor pa je ta del prijetnejši od severnega pristopa, vsaj ob sestopu - do ravnice namreč sledi dolg sestop po melišču. Na ugodni točki sem se tako podrsal po solidnem melišču in nekoliko spodaj nepričakovano ujel markirano pot, ki vodi do bližnjega sedla. Ob lepih pogledih na od Muttlerja le nekoliko nižji, a veliko zahtevnejši in fascinantnejši Piz Tschütta sem se hitro spuščal; medtem je sicer začel grmeti, a se nad mano prava nevihta ni razvila. Nižje sem nadaljeval po poti, ki me je hitro pripeljala nazaj v Samnaun - do takrat je prenehalo deževati, naredilo pa se je prav prijetno popoldne.
Muttler je relativno nezahteven tritisočak, ki ga je moč priporočiti tudi manj izkušenim - spričo ugodnega visokega izhodišča v Samnaunu, od kjer je vrha le dobre 3 ure hoje (četudi 1450 višinskih metrov), krasnih razgledov in višine skoraj 3300 m je imenitna priložnost za prvi sprehod v ta višinski razred. Prav sta Samnaun in okolica med Samnaunom in Ischglom (ja, Covid-Ischglom
) kaj vredni obiska; le čevljev naj vam ne bo preveč škoda.
Slike so ponovno slabe, ker novega zaslona pri Samsungu še nisem dobil, a Nokia pač deluje v okviru svojih zmožnosti. V odtenkih je možno kakšno reč celo razpoznati...