Naborjetske gore (prečenje)

Čestitke alessio, zdaj pa še table treba namestiti!

Ne gre za celo prečenje, a sem vseeno upala si "vtakniti" zapis pod to temo in ne odpirati nove...

Ker je bilo napovedano slabo vreme se odločimo za krajšo turco, kot prejšnji dan, hahhaaa...misel je bila dobra, a je iz kratkega zraslo dooogih 9.10h...
Začetek nekje med S. Caterino in Lužnico, kjer se malo lovimo za začetek, nadaljujemo po poti 604, mimo planine Granuda. Priporočam obisk, možno tudi s kolesom, res je lepa planina. Nadaljujemo do sedla, kjer je do vrha 2 Špic "samo" 40 min, a ker vreme ne obeta, nadaljujemo v smeri in do vrha Cuel dei Pez. Malo posedimo, sestopimo po isti in naprej do Forecella Cuel Tarond. Oblaki že posedajo nad nami, a se vseeno odločimo nadaljevati po Sentiero Batt. Gemona. Ploha nas obide in se seli nad Muzce, mi pa suhi pridemo na planino Bieliga, kjer se naužijemo lepih razgledov na sosednjo Strmo peč, ter sestopamo po poti 603, ki se kasneje priključi na strmo gozdno cesto vse do izhodišča.
Ta del prečenja mi je še manjkal in pot je res imenitno speljana, označena in zavarovana, razen en del, kjer na prvi pogled izgleda "kritično", a se da lepo prečiti grapo. Pot nudi lepe razglede na obe strani, tako na vrhove nad Dunjo in nad Kanalsko dolino...na obe planini pa se lahko "pomatrate" in prikolesarite, ter uživate v razgledih.
Dan vzdržal, mi pa smo že šibali v Frattis...
16.08.019

Ta lep greben me je že dolgo mikal. Bil sem že posamično na Poldašnji in Dveh špicah, prečenje pa je prišlo na vrsto letos. Lepo jesensko vreme na srečo spremlja solidna telesna pripravljenost, tako da ni bilo ovir.
Ker sem imel na voljo le en dan, je odpadla varianta z Dunjskim vrhom in Lipnikom, tako da je bil cilj greben med Veliko planino/Bieligo in Poldašnjo špico.
Ker sem bil sam, sem se seveda srečal s problemom izhodišča in zaključka, ki sta daleč narazen. Pešačenje ali tekanje po asfaltni cesti, dobrih 10km je vmes, mi res ni pri srcu, zato sem si pomagal s kolesom. Avto sem pustil na Rudnem vrhu in se s kolesom zapeljal do izhodišča poti 601 malo nad zaselkom Chiout. Dve uri pešačenja se je tako spremenilo v dvajset minut lepega spusta. Kolo sem skril v grapi in nadaljeval peš.
Pot 601 do Bielige me je navdušila. Med drevesi se zložno vzpenja preko strmega terena nad grapo. Mašina se tako lepo počasi ogreje brez kisanja nog že na začetku.
Na Bieligi zavijem na pot 649. Glede na kažipot me čaka 6 ur in pol. Ker nisem prišel tekat, bo s počitki in fotkanjem seveda naneslo več, a dneva je bilo še dovolj, s Poldašnje pa gre dol tudi v temi.
Gozdna cesta se kmalu spremeni v mulatjero, pod Brdi pa stezo nadomestijo dobra varovala, ki omogočijo prehode preko podrtih grap. Kakšen gradbeni projekt je bila ta pot pred več kot 100 leti, si lahko le predstavljam.
Kmalu se pot spet sprememni v čudovito mulatjero, ki preko sedla Čez Vančelo pripelje do Cuel dei Pez. Skok na vrh s poti je kratek, razgledi pa izjemni. Seveda krasni razglednik zahteva malo počitka. Cilj se že sramežljivo kaže v daljavi.
Pogled na greben proti vzhodu pove, da kaj dosti grebenskega prečenja ne bo, treba bo globoko dol pod skalovje. Na spustu je nekaj zoprnih mest, kjer je pot odnešena, a se pod Monte Gosadon-om izboljša. Se pa ta del precej vleče. Na višjo od Dveh špic me čaka okrog 300m vzpona, malo pofotkam in odbrzim naprej. Polico in tunel sem poznal že od prej, mimo bivaka, kjer srečam prve ljudi, se spustim na sedlo Čanalut in naprej dol do odcepa proti Piparjem. Spet novih 300m vzpona po vse lepši potki in na najvišjem vrhu Piparjev je spet čas za daljši počitek. Navidezna bližina Poldašnje sicer malo vara, ker je vmes še en zoprn del, a je vseeno, časa je še dovolj.
Spust v grapo je najbolj zoprn del prečenja, a so varovala v redu in kmalu sem na mulatjerci proti Poldašnji. Pri bivaku zavijem navzgor, noge malo cvilijo, a duh je neizprosen. Uspe mu udeti pravo pot in kmalu se z vrha ozrem na prehojeni greben. Za Strmo pečjo nekaj grmi, zato bo čas za povratek. Mimogrede poberem še kolo in se poln vtisov odpeljem proti domu.

zdravo, meni zanima stanje poti-precenje v št. 26 od konec ferate Piperja dalje , a se da skozi po melišce normalno ali je en del porušen in bom moral spet izkopati stezo ? ali isto velja za del med Cuel dai Pez do razcep pot 604 ali še dalje do recimo melišce pod Gosadon ? vnaprej hvala.

Pozdravljen, Alessio.
Najprej hvala, ker vzdržujete to izjemno zgodovinsko pot.
Kar se tiče poti, je stanje sledeče:
- pot pod Sechieiz-om (Brda) je normalno prehodna, nikjer ni odnešena ali zasuta, varovala so ok
- med Cuel dei Pez in Gosadonom je pri spustu proti odcepu poti 604 po na nekaj mestih odnešena in je treba malo pobrcati v pesek. Ni nič hujšega. To je takoj za spustom po zelo drobljivi grapi, ko pot prečka melišče.
Malo naprej je eni jeklenici odneslo končni klin (v smeri proti Due Pizzi), jeklenica je pripeta na navadne skalne kline in končni klin je bil zabit v zelo drobljivo skalo. Nevarnosti za pohodnike zaradi tega ni, ker ni izpostavljeno. Se oproščam, ker si nisem zapomnil oznake tega dela. Pod Gosadonom je pot v redu.
- Med Due Pizzi in Piperjem je vse ok
- Od Piperja naprej je spust v grapo ok, ko prečkaš grapo in se vzpneš proti polici, je pot bolj slaba, a ni težav. Polica naprej je malo zasuta, a je vseeno prehodna v redu.
- na Jog di Miezegnot so varovala v redu, sploh glede na zelo slabo skalo

Zelo pohvalno, da so odseki označeni s številkami. Sedaj, ko vem, komu sporočati, bom bolj pozoren na take stvari.
Srečno.

Torej, zdaj se pot 601 začenja nad Chioutom, na koti 909? Pred tri leta je to bila nemarkirana bližnjica, a pot 601 se spuščala s Velike planine po vojaški cesti do Chiouta...

Začetek je na višini 940m pri mostu čez Rio Bieliga. Pelje ob grapi, po kateri teče ta rečica. V grapi je tudi vodno zajetje, verjetno za vasi spodaj.
Na škarpi, kjer se pot začne, je tabla z oznako 601. Pot je lepo urejena. Na drugi strani mostu je prostor za en avto.
Ker je cesta bolj slaba peš pot, se mi zdi super, da so 601 prestavili na to lepo mulatjerco.
Mapy jo ima že pravilno označeno (slika). Na mojem Tabaccotu 18 iz leta 2003 je narisana kot nepovezana nemarkirana stezica, malo jo je na začetku in malo na koncu (?).

zahvalim se za vse podrobne info, vse mi je sedaj jasno , nekateri naši pohodniki ( dobil novice iz tretjie ali cetrte roke in brez slik seveda , tako da nisem ocitno vedel kako je kaj glede stanje poti, rekli so da je ne prihodna precenje proti polici, da treba še zajle namestiti na vzpon na Miezegnot ); ja pot 601 je nova od letos , pd Tablja/Pontebba jo je predstavila na mulatjero da se izognemo cesti , priporocam da imate z seboj TABACCO 018 in 019 zadnje edicije leto 2017 , mogoce že veste tudi za nove Tabacco 065 julijske alpe-Bohinj-Triglav in 066 Tolmin-Bohinjske gore-Krn-Rodica in 080 Sonnblick -Grossglockner-Heiligenblut .

Alessio, jaz imam Tabacco št. 018 iz 2018. leta!
Tudi tam je 601 označena po vojaški cesti iz Chiouta navzgor!

Če so 601 prestavili letos, bo treba počakati na Tabacco 2022. Očitno pa novice na Češko hitro potujejo.

Alessio, glede Miezegnota, zajle so na vseh pomembnih mestih v spodnjem delu, da omogočijo varen vzpon. Je pa res, da so vmes tudi mesta brez zajl, a ni ničesar nevarnega. Vzpon na Miezegnot je pač ni ferata in ni preveč primeren za neizkušene planince.
Kar pa se tiče poti 649, je tako, da je iz mojega stališča pot normalno prehodna in varna. Bi pa lahko bolj neizkušeni planinci menili drugače. Pot ni taka, kot recimo Augusto Leva, kjer je zajla skoraj nepretrgana. So pa zajle povsod, kjer se mi zdi pomembno.
Glede slike 26, lahko, da so vaši planinci opozorili na označeni del na sliki. Tam res ni zajle in bi jo zaradi kamenja verjetno vsako leto odneslo. Prehod je nekoliko siten, a ni bilo težav, ker strmina ni velika. Bi pa naslednjo pomlad verjetno dobro iti tja z krampom in lopato.

hvala ti, se strinjam , na miezegnot smo zmeraj šli kadar ni bilo zajle, vsaj je v redu do so jo postavili za tiste naše italijane neizkušene ampak nedavno kar pretiravajo ( skoraj da bi morali postaviti zajle iz sedla do vrha ) in potem namesto da bi mi poslali uradno sporocilo preko e-mail z nekaj slik da jaz lahko imam evindenco ali je to resnica ali pretiravanje in obvestim našo PZ- CAI FVG (drugace moram skociti na teren in pogledati kaj se dogaja) raje se obrnejo ustno na tretje ali cetrte osebe tako kadar slucajno dobim novice te so zastarele in negotove; jaz pravim naj bi šli naši malo po vaših feratah da predobijo izkušnosti in potem bi bilo vse lažje , glede pot 649 prav tisti del v sliki se stalno poruši, vsako leto je treba izkopati traso ali morebiti se izogniti z kratko varjanto malo gor in dol ce se bo dalo; za Tabacco sem hotel reci da je bolje da imate zadnjo edicijo ker skoraj vsako leto se nekaj spreminja glede poti, morebiti (dvomim) da na aplikacijo firma Tabacco uvrsti prej kot na karti; ponovno hvala tebi in vsem ker sodelujejo aktivno na HRIBI.NET.

Druga etapa prečenja, nedelja, 17.10.2021
vas Dunja - Dunjski vrh (Vrh Dunje) - Lipnik - Bieliga
Ko zjutraj v Mojstrani opazujem z oblaki zabite vrhove in nizko mejo snega, me že malo skrbi, da bo dolga vožnja zaman. Vseeno nadaljujem in ko se iz Žabnice začnem spuščati proti Tablji (Pontebbi), se vreme izboljša, snega pa tudi na vrhovih ni videti. Ko pa v Dunji vidim SV stran Zuc dal Bora čisto kopno, se dokončno oddahnem. Snega si na jesenski turi res ne želim.
Da se izognem pešačenju po cesti na povratku, si spet pomagam s kolesom. Pustim ga v grapi na začetku (nove) poti 601 in se z avtom odpeljem do izhodišča v vasi Dunja.
Cesto proti zaselku Chiout Pupin zapustim na drugi serpentini in stopim na pot 602. Betonirana potka se vzpenja v ključih in pripelje na vrh hribčka, kjer stoji par hiš. Nadaljujem po kolovozu, ki se kmalu konča in spremeni v pot. Nekaj prvih metrov nad grapo gre pot po kovinskem mostičku/podestu, nato pa se sprememni v čudovito potko. Sicer kar strma, a zelo enakomerna potka pelje po lepem borovem gozdu na vrh Clap Forat. Tu se pokaže Dunjski vrh. Na videz blizu, a pogled vara. Po spustu na sedlo Mincigos, kjer v dolino pelje pot 602a, se pot strmo požene kvišku. Za vzpetino Cuel Formian pa se zadeva malo zakomplicira. Zelo strma pot malo sledi "predorom" skozi rušje, malo preči odprte trave. Med rušjem pogosto "poje" žagica na mojem Victor Inoxu in neubogljive veje malo nauči olike. Škoda, ker nimam s seboj sadjarske "Gardence". Nekajkrat malo begam sem ter tja, da najdem nadaljevanje poti. Izven poti se na strmih travah lahko hitro zaplezaš ali pa utopiš v rušju. Malo pod vrhom pot preči na zahodno stran, kjer je par zaplat snega. Prehod na vrh ni več problematičen in kmalu sem gor.
Vrh je res izjemen razglednik, vidljivost pa neverjetna. Karnijci so kot na dlani. V daljavi zagledam Peralbo in Coglians. Pogled na Montaž pa me osupne. Profil, ki ga kaže iz te smeri, je res izjemen. Kar ne morem odvrniti pogleda, kar se vidi tudi na slikah .
V popolnem brezvetrju in samoti poležavam na vrhu. Če bi lahko, bi dan raztegnil v neskočnost.
Nadaljujem proti Lipniku. Pot je izsekana skozi rušje in lepo prehodna. Očitno gre glavna pot na vrh iz smeri Lipnika. Pot kmalu zapusti greben in se spusti globoko podenj. Pod Lipnikom postane očitno, da se Dunjski vrh vojaškim strategom v prvi vojni ni zdel pomemben, zato nanj niso potegnili nobene vojaške poti. Je pa zato Lipnik prepreden z njimi. Zapustim pot, ki zavije v tunel in preči travnato pobočje in se po neoznačeni mulatjerci vzpnem proti Lipniku. Pod vrhom stopim na označeno pot, ki pripelje s sedla Clap di Jovel in se vzpnem na vrh. Tudi Lipnik po razgledih ne zaostaja. Je tudi čisto v "liniji" preostanka grebena.
Spustim se do sedla Clap di Jovel in stopim na pot 601, ki pripelje s severa. Kmalu se spremeni v široko, travnato mulatjero. Ko zagledam koče na planini Bieliga, jo uberem direktno dol preko travnika in mimo planine do kažipota, kjer je stičišče ceste in poti 601 in začetek 649. Po že znani (novi) poti 601 se spustim do ceste. Lepo speljana mulatjerca je pravi balzam za noge. Kolo me čaka. Na spustu si ob cesti ogledujem table s starimi fotografijami ceste skozi Dunjo. Ponekod je bila speljana precej drugače kot danes. Ko se pelješ z avtom, takih stvari ne opaziš.
Na izhodišču mi je žal, da je dneva konec. Fantastičen dan in prav taka tura.

Res je Montaž mogočen s te perspektive, fenomenalne fotke in tura! Čestitke za porabo koles!!!
Če sem te prav razumel, vršni vzpon na Dunjski vrh z JZ je slabo označen?

Ja, res je.
A, kot je napisal Alessio pri temi Vrh Dunje, so problem markacisti, ki so večinoma že v letih, delo pa je večinoma prostovoljno.
Kjer gre pot skozi ruševje, se kar da slediti, čeprav bi bilo potrebno porezati precej rušja. Na travah pa manjka kamnov, kjer se da narisati markacije, zato ni povsod takoj jasno, kje gre pot. Tam bi bilo dobro postaviti količke.
Po drugi strani pa je promet s te strani precej redek, tura pa dobi malo pustolovskega pridiha.

Slika 14: Da ni tisto Hochalmspitze?

Simon, tisto ni Hochalmspitze, ampak Veliki Klek,
tako kot piše

Naborjetske gore so vedno hvaležen cilj. Povezuje jih dolg, razgleden greben z obilico lepih poti. Nama so zlezle pod kožo in jih rada obiščeva . Tokrat sva to storila iz Naborjeta. Parkirala sva ob športnem parku na nasprotni strani glavne ceste in se po 606 odpravila v smeri planine Strešica. Od tam sva nadaljevala na Poldašnjo špico in sledila 649 preko Piparja vse do sedla Cianalot. Na njem sva zapustila greben in se po 605 vrnila na izhodišče. Večjih težav nisva imela, nekaj dodatne previdnosti je potrebno pri prečenju pošodranih pobočij. Več podatkov v fotozgodbi ...

Koordinate izhodišča ( Naborjet, športni park ) : 46.505254, 13.442151

Že nekaj časa naju je obletavala ideja, kako prehoditi Naborjetski greben od Valbrune do Dunje v enem kosu. Čakala sva na pravilno postavitev zvezd in te so nama zasijale na ravno pravšnji dan. Nastopila je ohladitev po dolgem vročinskem valu, napovedana je bila lepa sobota in tudi svetli del dneva je bil med daljšimi. Kako prav nama je to prišlo, sva izvedela šele ob zaključku ture .

Na izhodišče v Ovčji vasi sva prišla ob čisto nehumani uri. Oprtala sva si težka nahrbtnika z ogromno zalogo vode in se ob tretji uri zjutraj podala na pot 607. Uvodna cesta do planine Rauna je bila ravno pravšnja za ogrevanje in medacijo v tišini noči. Ta naju je spremljala vse do planine, kjer so ptiči z glasnim žvrgolenjem naznanili prve zametke dneva. Višje na pobočjih naju je sonce že pridno grelo v hladnem jutru.

Poldašnja špica je prva v dolgem grebenu in tako zgodaj sva bila pričakovano sama. Kot zadnji se je v daljavi sramežljivo skrival Dunjski vrh, številne vmesne grape pa so se uspešno skrivale. Vse to sva že poznala od prejšnjih raziskovanj, zato sva približno vedela kaj naju čaka. Prvi počitek sva načrtovala na Dveh špicah, drugega na Dunjskem vrhu. S hitro hojo nisva želela pretiravati, da ne bi predčasno ostala brez baterij . Na tako dolgi poti je bilo neznank kljub vsemu preveč.

S Poldašnje špice sva se spustila do bivaka Btg. Alpini Gemona in nadaljevala po poti 649. Prvi del grebena je izrazito visokogorski z veliko izpostavljenimi mesti. Tu je bila na prvem mestu varnost, čas pri tem sploh ni bil pomemben. Takega terena sva vajena, zato sva kljub temu dobro napredovala. Svoje so pripomogla še varovala, ki jih je na ključnih mestih dovolj. Okoli poldneva sva prisopihala na višjo od Dveh špic, kjer nama je zaslužena malica teknila kot že dolgo ne.

Drugi del grebena do planine Bieliga je nižji, a kljub temu nič manj lep kot prvi. Vseskozi poteka po položajih Gemonskega bataljona, po katerem ima pot 649 tudi ime. Vojaška pot je bila že pred leti očiščena navlake in dobro zavarovana v sitnih prehodih. Tukaj sva hodila bolj sproščeno in kilometri so hitro minevali. Kmalu sva bil na planini Bieliga, kjer se pot 649 tudi uradno zaključi. Tam sva s pomočjo aplikacije poiskala pot 601, saj kakšne smerne table ni bilo videti.

Prve oznake za 601 sva našla na vodnjaku pri pastirskih hišah in vzela pot pod noge za zadnji del grebena do Dunjskega vrha. Markacije nad planino so obnovljene, se pa v travi težko opazijo. Kmalu sva se priključila zaraščeni mulatjeri s starejšimi markacijami in ta naju je pripeljala na pobočja pod Lipnikom. Tam je beseda zaraščenost dobila drugo dimenzijo. Odlično speljane mulatjere so zarasle do neprepoznavnosti in le ozka gaz v visokih travah naju je zanesljivo vodila čez strma pobočja. Na Dunjskem vrhu sva bila ob pol petih popoldne in čas je bil za še eno malico in počitek. Ta je še kako prav prišel zaradi vsega kar je sledilo .

Sestop v Dunjo po poti 602 je bil zgodba zase. To je tudi edini del, ki ga nisva poznala in morda je bilo celo bolje tako . Na srečo sva imela GPS sled in opozorilo prijatelja, da morava obvezno sestopiti pri dnevu. Kmalu nama je bilo jasno zakaj. Vse skupaj je ena sama strmina. Markacij je izjemno malo in so le oporna točka vsake toliko časa. Poti v bistvu sploh ni, so bolj ugibanja kam naprej. Stopinja v travi tu, stopinja v travi tam, nekaj porezanih vej ruševja, morda celo markacija, celo delčki poti se najdejo, vmes pa večkrat čisto nič. Marsikje je bila GPS sled odločilna. Čeprav v takem terenu nikoli ni točna, je vsaj nakazala smer kjer morava iskati nadaljevanje. Spust so popestrili še prehodi preko strmih trav, kjer napake enostavno ni smelo biti. Vsi izteki so namreč globoko v prepadih. Tako sva se meter za metrom počasi spuščala vse do sedla Mincigos. Od tam naprej se je končno pojavila vidna, kolikor toliko uhojena stezica. Sledil je še dolg in strm spust v Dunjo, kjer sva ob 21. uri zaključila Naborjetsko dogodivščino.

Za zaključek … najbolj težaven del celotne poti je bil ravno zaključni del s spustom z Dunjskega vrha. Dolg je le 6 km, pri tem pa se je treba spustiti kar 1700 m višincev. Samo za ta del sva porabila 4 ure. Vse ostalo je gorniška poezija. Od Poldašnje špice do Dunajskega vrha je greben krasen, težavnost ravno pravšnja, tudi ljubitelji zgodovine imajo kaj videti. Več v fotozgodbi ...

Še nekaj podatkov iz Garmina :

Celotna prehojena dolžina: 29 km / višinci po poti: 3000 m

Čudovito ... kapo dol.