Od meje do meje čez vrhove Karavank

DAN 2 - osrednji del

Zjutraj se nisva obirala, ker sva vedela kaj naju čaka. Skušala sva doseči Vrtačo čez Malo glavo še preden sonce pridobi na moči. To nama je sicer uspelo, vroče nama je bilo pa vseeno. Veter si je ta dan očitno vzel dopust, še sapice ni bilo. Še dosti bolj zanimivo je bilo pri vzponu na Stol skozi kotel vzhodnega melišča. Sonce ga je dobro zakurilo, zato je bil postanek v Prešernovi koči nujen. Tam sva se podprla in prec je bilo bolje .

Od Stola sva nadaljevala na Vajnež in si vzela greben vse do Kamnitnika. Spustila sva se, čez Ride prišla do planine Seča, ter jo ubrala po avstrijski varianti na Struško. Pot skozi rušje je na novo izsekana, vročini se v tej goščavi kljub temu ne da izogniti. Po drugi strani Struške sva nadaljevala do planine Svečica, po markirani poti do sedla Kočna in še naprej do sedla Suha. Dan nama je že mahal v slovo, midva pa sva imela pred seboj še strm vzpon na pobočja Krvavke . Rezervo sva že pokurila, sedaj je šlo na hlape. Uspelo nama je in vsa zadovoljna prišla do Koče na Golici, najinega prenočišča . Letošnji oskrbnik je malce posebne sorte, ampak ko se ga navadiš je čisto OK. Še večerja in lahko noč ...

DAN 3 - najbolj naporen dan

Dnevi so vse krajši, zato sva vstala še v trdi temi. Zvečer pripravljen zajtrk sva pojedla kar v sobi in se mimo gromkega smrčanja iz posameznih sob odpravila novemu dnevu naproti.

Golica je čista klasika, od koče gor, na Jekljevo sedlo dol. Od tam naprej pa borba za kolikor toliko suh stop. Krave so zmezgale kilometer poti in od hitrega napredovanja je ostalo le hitro odskakovanje iz ene luže v drugo. No ... proti Rožci so krave omagale, tudi teren je drugačen in lahko sva pritisnila na gas.

Greben do Dovške babe je bil hitro mimo, še spust do planine Rožca in nadaljevanje proti Kepi. Na vrhu je bilo kar nekaj obiska. Sestopila sva na zahodno stran po čisto solidni poti. Slovenci tu skoraj ne hodimo več, Avstrijci jo zgleda kar pridno uporabljajo. Mimo Annahutte sva se spustila globoko v dolino na sedlo Jepca, na nasprotnem bregu pa spet strmo navzgor. Tam je kar nekaj podrtega drevja, ki so ga na srečo očistili zaradi tekaške prireditve Alpe Adria. Prijetna pot naju je pripeljala do Kresišča in še naprej do Trupeja. Tu sva si le vzela čas za počitek, čeprav nama je dan pospešeno uhajal.

Po lepi grebenski poti sva nadaljevala vse do Blekove planine v Avstriji, se tam obrnila proti Sloveniji in izstopila na Vošči. Zadnji sončni žarki so nama že mahali v slovo, začel se je delati mrak. Brzela sva kot da naju medved lovi, dan nama je kljub temu žal ušel. Hitro sva vklopila čelke, saj naju je čakalo še dobrih 10 kilometrov. V veliko pomoč so nama bili mejniki, ki se pod lučjo svetijo kot kresničke.

Čas ni bil več pomemben, energije je bilo na pretek, letela sva kot snete sekire. Večkrat sva se strmo spustila in strmo vzpela, ponekod iskala mejnike med posekami, a v poznih urah le dosegla zadnji vršac … Kamnati vrh. Nadaljevanje ob mejnikih ni bilo več smiselno zaradi vsevprek podrtih dreves. Do Korenskega sedla sva preventivno sestopila po avstrijski poti. Na sedlu sva seveda morala čez avstrijsko mejo, ki jo nadzirajo tudi ponoči. Tam pa en kup začudenih carinikov in vojakov. Ko so kljub najinemu izgledu nekako le dojeli da nisva begunca, so naju prijazno spustili v Slovenijo . Še vožnja domov, tuš in pod rjuhe.

Za zaključek …. Vesela sva in hvaležna, da nama je uspelo narediti tako dolgo pot brez večjih težav. Kljub izkušnjam dobro veva, da to nikoli ni samoumevno. Še se vrneva .

P.S.

@Nino, hvala, ti dobro veš o čem pišem . Zagotovo se spet srečamo, do takrat pa lep pozdrav ...

Zelo zanimivo, kot ponavadi...
Čestitke!!!

Čestitke tudi z moje strani! Pred dvema tednoma sem sicer tudi sam hodil po tej poti, vendar le od Ljubelja do Kepe, potem pa sem se s Kepe spustil nazaj do koritca in v Dovje. Tretji del vajine poti pa upam, da opravim v kratkem.
Sem pa zaradi goste megle šel direktno na Stol in izpustil Vajnež in Struško, tako da bom moral to še popraviti

Bagi in boljša pšolovica....iskrene čestitke za tako lepo turo

Čestitke za turo, že posamezna etapa ni kar tako, tri zapovrstjo od zore do mraka pa zaslužijo en velik bravo !

Čestitke. Za vaju ni meja. Res je užitek vaju spremljati na vajinih podvigih. Srečno še naprej.

@bagi, bravooo!

Drugič pa cele slovenske Karavanke

Od Tromeje do Maceljske gore

Lp, Nino

Lepa hvala vsem za čestitke, priznam, da sem na koncu tudi sama sebi čestitala

Lahko bi rekli, bolj star bolj nor. Večkrat si rečem, dobro, da otroci ne vedo kaj mati počne, ker imajo pri tridesetih čisto druge skrbi, tako kot smo jih imeli mi

Sva oba vesela, da naju zdravje služi in si lahko privoščiva večdnevna potovanja, ki ti dobro prevetrijo glavo.
Ostati skuliran v teh časih je kar umetnost, odklopi kot je zgornji sigurno pomagajo, da te bombardiranje iz vseh strani preveč ne gane. Zamahneš z roko, si misliš svoje in že je nov vikend pred teboj

Hribi so za naju najboljše zdravilo, ki ga ne dobiš na recept in marsikdo na tej strani to tudi razume.

Ostanimo zdravi in naj bo za vse nas še veliko lepih dni

Mateja

čestitke tudi z moje strani za vajin podvig. Zelo rad prebiram vajine potopise. Škoda da le, da tretjega več ni z vama.

Tudi midva pogrešava Slavkota, vedno je z nama v spominih. Hribovska doživetja ostanejo še dolgo z nami, to so drugačne vezi kot jih imamo v dolini.

Živimo za ta trenutek, polepšajmo dneve sebi in vsem okrog nas, pomagajmo, če lahko, pustimo, če ni v naši moči. P
Predvsem pa uživajmo kar nam je dano, ker imamo veliko lepega, če le znamo pogledati okrog sebe

Mateja, dobro si rekla tisto, da je dobro, da otroci ne vedo kaj mati počne. Tudi jaz sem že slišala za komentarje svojega sina, ko se je pritoževal: "le kaj spet moja mt počne".

Res lepe izlete delata, vedno vse dobro pregledam.

Ločanka je že bolj pametno, da grejo otroci po svoje mi tamladi pa tud

Z branjem tega opisa, sem se vrnil nekaj let nazaj na moje spomine, ko sva z Urošem hodila po Karavankah. Potem še nekaj mesecev zatem ,ko sem delček poti spremljal Ninota. Pri obeh me je en dan pral dež. Ampak tudi to smo preživeli z veliko nasmeha na obrazu. Z sedlom Jepca se ponovno srečam na AAT. LP. vsem J.

Najbolj pa uživam v več dnevnih turah.

Vsem skupaj hvala za čestitke . Sedaj se mora vse skupaj dobro uležati, čez kako leto bo prečenje spet zanimivo .

Sem pa dobil nekaj vprašanj glede zaščite obutve, ki sva jo uporabljala prvi dan. Morda bo zanimivo še za koga ...

Mokre trave namreč skozi čas premočijo še tako dobre pohodniške čevlje, tudi če so impregnirani. To sva doživela na ogledni turi, ko se nama je voda po nekaj kilometrih trav že krepko pretakala med prsti.

Ker si pri tem prečenju tega nisva mogla privoščiti, sem nabavil kolesarske gamaše firme Vaude, model Palade ( KLIK ). V kompletu tehtajo le 100 g, spodnji del imajo ojačan s corduro. Cene se pri različnih ponudnikih krepko razlikujejo in s popusti se jih da dobiti za lepo ceno.

Še iz prakse ... nekaj kilometrov hoje po vse sorte terenu, večinoma gozdni stezi in travah jim ni pustilo nobenih posledic. Obraba se jim praktično ne pozna. To je bilo veliko presenečenje in tudi čevlje sva imela popolnoma suhe. Čeprav so kolesarke, so te gamaše sedaj najina stalna pohodniška oprema .

Super ideja!

Čestitke tudi iz moje strani,zanimiva tura tudi mene so pete zasrbelemene pa zanima kako je bilo z vodo,tekočino sta tovorila v nahrbtniku?

Edit: Pot od Jekljevega sedla proti Kleku in Rožci zdaj ni več zmezgana od krav, je prav lepa in prijetna gozdna pot, vse do vstopa v hudourniški žleb, kjer je malce pomaknjena v desno.
Žal pot (vzpon) od sedla Rožca na Hruški vrh sploh ni označena z Knafelcem, čeprav je del SPP-ja. Vse oznake se končajo pri polomljenem smerokazu na Rožci.