Stvari vidim nekoliko drugače. V letih, ko sem kot najstnica začela hoditi v hribe (od takrat je minilo več desetletij), so nas učili, da je treba odpadke za seboj "pospraviti pod kamen". Torej - ne nazaj v nahrbtnik z njimi, ampak pustiti v gorah, le da lepo skrito. Res je, da takrat ni bilo plastične embalaže ampak konzerve, papir in zelo redko kakšna steklena embalaža. V dobri veri, da delamo prav, smo torej ljubitelji gora "svinjali" visokogorje. Res je tudi, da pohodnikov še zdaleč ni bilo toliko, kot sedaj.
V zadnjih, recimo 15-20 letih pa opažam močno povečan obisk planin in gora. Še vedno zelo redko vidim odvrženo embalažo na tistih poteh (in na tistih višinah), na katerih ni občasnih turistov, ki naključno zaidejo v gore, ampak le posamezni gorniki, ki pa so sedaj večinoma (hvalabogu) že toliko osveščeni, da svoje odpadke odnesejo domov. Drugo so množično obiskane poti v sredogorju, kjer res ponekod lahko naletimo na žalostne prizore.
In še nekaj drugega so gozdovi v dolini in ob cestah, ki vodijo na višje ležeča izhodišča za izlete. Včasih niti ni treba hoditi kam daleč od doma - za tiste, ki živimo na podeželju, je včasih dovolj le polurni sprehod v gozd okrog domače vasi, da lahko vidimo, kako nekateri brezvestno ravnajo z naravo pred njihovim pragom.
Še vedno pa sem prepričana, da ljudje, ki si hodimo krepit telo in napolnit dušo v hribe, spadamo v večini med tiste, ki nam je mar za naravo in smo med njenimi najmanjšimi onesnaževalci.
Za zaključek - po mojih opažanjih je sedaj v gorah manj onesnaževanja, kot ga je bilo pred nekaj desetletji.