Ojstrica iz Robanovega kota.

Pregledal sem vseh osemnajst listov z naslovi. Ojstric naslovov je kar nekaj, vendar tega ni. Prebral sem tudi zapis poizkusa zgodnje spomladanskega pohoda po tej poti, vendar se je prav kmalu v skalah končal, ker se dejansko pri dvajset centimeterskem snegu ne vidijo več klini, niti skalnati vseki. Pametno je bilo odnehati.

Pot do Robanovega kota od Kranja je kar dolga, vendar z zoro že mimo Robanovega travnika in Robanove planšarije prek gozda v skale. Pri slapu smo v slabi uri. Sedaj pa že prve jeklenice in klini. Vseh je na poti 257 metrov in 342 klinov. To je preštel Andrej Stritar v navedel v svojem vodniku Kamniško-Savinske Alpe, ki ga toplo priporočam. Po začetnih jeklenicah se kar nekaj časa vzpenjamo po krajših, zagruščevnatih, danes tudi vlažnih serpentinah. Tega je po pol ure konec in začne se skalovje s svojim železjem. Pot je res mojstrsko speljana, v skalo so vsekane stopnice, ne poznam tako lepe varovane poti. Krasno zgleda v območju grape pod steno Žvižgavca. Po dobri uri in pol smo na vrhu, težav je konec oziroma zahtevne plezarije in sedaj mimo Moličke planine s kapelico. Tu so obnovili nekdanjo Kocbekovo kočo v prijetno točko. Imela je veliko obiska. Že tu se lahko povzpnemo na greben in gremo prek grebena na Ojstrico. Jaz sem šel do Sedelca, od koder se vidi vsa Korošica s Kocbekovim domom. Od tu pa na Ojstrico. Pot prijetno povede do grebena, mimo Male Ojstrice, kjer je postavljen mini Aljažev stolp in nato plezarija prek skalovja na vrh Ojstrice. Gori pa toliko obiska kot bi bil to Triglav. Nazaj pa po direktni poti navzdol k koči. Pot je v vrhnem delu gruščevnata in strma in pelje kar direktno dol. V dobri uri smo pri koči, pasulj, kaka slikca in nazaj po isti poti. Ker sem jo že poznal od vzpona ni bilo težav. Res lepa tura. Drugo leto sigurno ponovim, samo mesec dni prej, ko bo še več cvetja. Še vedno ga je veliko, vendar jesen se bliža, če ne bo preskok kar na zimo.