Ponce, Rokavčki, Oltarčki..., le kaj bi brez njih.
Drago me je včeraj zopet popeljal v ta čudoviti svet Martuljka. Ker sem 'ziheraš', sem zopet vse vlačil s sabo - je ruzak vsaj lepo po konci stal
Štartava zgodaj, saj sovražim meglo na prvenstvenih vzponih, ki se ponavadi privleče tam okoli enajste ure, pa tudi v žgočem popoldanskem soncu ni lušno sestopat. V glavnem se je vse lepo poklopilo, razen planinca na Dovškem križu in kavke na Oltarčku nisva videla žive duše. Drago je (kot vedno) poskrbel za 100% varnost, zato tovoriva vrv, ki mi je po sipkem melišču dala vetra... Snega nižje ni, macesnov nasad lepo uspeva, jezi pa me malomarnost hribovske folklore, da je kljub vodotesnosti vpisne skrinjice pri Treh macesni knjiga uničena. Ljudje delajo z njimi zares kot svinje z mehom.
Drago je odkril lep prehod na Mali Oltar in ker sem prevelika mevža, nisva popestrila sicer že tako lepe ture. Med sestopom sem užival po snežišču, pa tudi po melišču, s hladno snežnico sem se nekajkrat osvežil.
Pa še moja (laična) ocena zahtevnosti: Z omaro na hrbtu je od Za Akom kar zahtevno brezpotje, jagoda na torti (Oltarček), pa je približek trojki.
Tudi nekajkrat objavljena višina Oltarčka je močno sporna. Prepričan sem, da je visok (dva metra gor, dva metra dol) 2438m.
Drago, še enkrat hvala za neponovljiv dan.