Opremljenost planincev po gorah

1968 leta prvič na Triglav v pumparcah, zimska srajca, doma naštrikani pulovar in štunfi. In čevlji? Taki, ki so se jih starši lahko privoščili za devet-letnega otroka, v JeBeTe-jevih časih. To so bili copati iz blaga "Shanghai". Za vse mlajše- današnji copati "All stars" so izboljšana različica tistih! Pa smo šli gor po Tominškovi. Prespali v Staničevi koči. Drugi dan pa na vrh, dol mimo Planike, Doliča, 7.jezer pa vse do koče na Kraju(takrat jo nihče ni imenoval Koča pod Bogatinom).
Pa je bilo takrat manj nesreč. Ne zaradi opreme, ampak zato ker so nas starši pripravili na hribolazenje! Takrat enkrat sta se v šolah začela tudi pionir planinec in planinska šola.
Kaj pa danes? V BTC in nabavit najbolj snobovsko opremo in hajd.....
Pa me ne narobej razumet. Potrebna je dobra oprema, ki ti ni v napoto in v kateri se dobro počutiš. Veliko bolj pa je pomembna hribovska vzgoja, da človek zna hodit po hribih!

Leta 1982 pri močnem vetru na Mt.Blanc s širokimi smučarskimi hlačami s podaljšanim sprednjim delom, topel volnen pulover in navaden tanek rdeč anorak. Ni me prepihalo!

Hja včasih tudi avti niso imeli varnostnih pasov, pa je bilo manj mrtvih na cestah...

Se absolutno strinjam z vsem, kar je napisal sirt (čeprav sam osebno ne morem rečt, kako je bilo leta 1968. Ne bom pa nikoli pozabil skupine "preopremljenih" Madžarov na Triglavu ene 8 let nazaj. Odličen prikaz, kako sodobna oprema lahko stori več škode kot koristi, če je ne znaš pravilno uporabljat. Namreč, na mestu, ko je bila zajla pribita v steno s klinom, je Madžar preprosto z vsako roko prijel en karabin na SVKju ter oba naenkrat odpel in spet pripel na drugi strani. Sem se kar prijel za glavo, nek starejši planinec pa ga je v pristni Gorenjščini začel nadirat in seveda zraven uporabil še par sočnih besed.
Pa da ne bo pomote, ko vodim izlet od udeležencev vedno zahtevam potrebno opremo, samo osnova je pravilna uporaba le te.

V knjigi Andreja Mašere 55 zavarovanih plezalnih poti najdemo odlomek Planinskega vestnika iz leta 1928 kjer je opisana otvoritev Hanzove poti na Malo Mojstrovko: "Čim so začeli Italijani na Vršiču našim turistom ovirati prehod preko meje, nam je postala Mojstrovka nepristopna... Zato je Osrednji odbor sklenil, da nadela zavarovano turistovsko pot preko njene severne meje... Vso akcijo je prevzel dr. Stanko Tominšek... delo se je oddalo Ivanu Vertelju- Hanzi iz Kranjske Gore ki je bil pred dobrim letom izvršil tudi pot na Prisojnik...Pot je drzna a ves čas skrajno zanimiva... Menjajo se stene, kamini, police in žlebovi, na vsakem koraku kaj novega, nepričakovanega... V nedeljo dne 26. avgusta se je nova pot slovesno otvorila in izročila prometu. Okoli 100 turistov je obhodilo vso pot, med njimi skoraj polovico dam..."
V gore se torej ne hodi od včeraj z vso mogočo plezalno opremo. Omenjeno pot je brez čelade in SVK prehodilo nekajkrat več ljudi kot pa z uporabo tega. Ko sem sam to storil pred petimi leti sem bil deležen nič kaj prijaznih pogledov. Sedaj na izpostavljenih mestih uporabljam čelado, ker kamen ne izbira na katero glavo bo padel- izkušeno ali neizkušeno. SVK pa ne uporabljam. Se raje izognem poti, ki ji nisem dorasel. Tako je moje mnenje, kako opremljeni pa drugi hodijo po gričih pa ni moja stvar in ne mislim nikomur solit pameti in mu s tem uničevat planinskega doživetja, ker verjetno nihče ne hodi v griče poslušat pridig.
Najpomembnejša planinska oprema je dobra volja ter strpnost in prijateljski odnos do drugih planincev.

Pa je bilo takrat manj nesreč. Ne zaradi opreme, ampak zato ker so nas starši pripravili na hribolazenje! Takrat enkrat sta se v šolah začela tudi pionir planinec in planinska šola.
Kaj pa danes? V BTC in nabavit najbolj snobovsko opremo in hajd.....
Pa me ne narobej razumet. Potrebna je dobra oprema, ki ti ni v napoto in v kateri se dobro počutiš. Veliko bolj pa je pomembna hribovska vzgoja, da človek zna hodit po hribih!

Ta debata ni tako enostavna. V osnovi je treba vedet nekaj: v teh nekaj desetletjih se je (dobro, ne v celoti, ne povsod in ne samo v tem času) družba spremenila iz pretežno podeželske (ali vsaj take z živimi vezami s podeželjem) v pretežno mestno. Posledica pa je tudi ta, da so ljudje že od otroških let mnogo manj navajeni na gibanje v naravi, imajo mnogo slabši občutek za gibanje po zahtevnem terenu. In to se pozna tudi v hribih. Poglejmo lep primer tega, kako se danes ocenjujejo poti, ki so nastale pred desetletji. Upam si trditi, da tisto snežišče na Hanzovi pred petdesetimi leti niti ni bilo vredno omembe. Ljudje so se znali gibati po strmem snegu. Danes pa je to postal problem. Ljudje so po eni strani mnogo bolj natrenirani in mnogo bolje plezajo (pomislimo samo, česa vse so sposobni športni plezalci), po drugi strani pa imajo mnogo slabši občutek za krušljiv teren, strme trave, zahtevne nevarovane odseke. Zato danes tako pogosto slišimo, da so na zahtevnih poteh tehnično zahtevni odseki praviloma "najlažji", več problemov pa je vmes na kakšnem lahkem, a delikatnem odseku. Konec koncev so simptom tega tudi ferate - preprosto današnji človek v svojem dojemanju gora v večini želi stopnjevati tehnično zahtevnost, obenem pa biti tudi varen. Tistega prvinskega stika z nevarovanim svetom, ki zna biti tudi nevaren, čeprav lažji, pa je vse manj. Zdaj - lahko trdite (temu se do neke mere pridružujem tudi sam), da je bil pristop izpred petdesetih let boljši. Ampak to ne spremeni dejstva, da so se časi spremenili in tistih časov ne bo več. Zato ne vem, če je utemeljeno trditi, da so nas tedaj bolje pripravili za hribe. Preprosto nam je bil zahteven svet bolj domač. Za temi časi nam je lahko žal, ampak - zdaj imamo, kar imamo, in v hribe še vedno radi hodimo, čeprav mogoče malo drugače.

Hja bo že res nekaj na tem, da so včasih bolj znali hodit v hribe, saj so večinoma hodili tja tisti, ki so pod njimi živeli. Šele potem se je počasi začelo. Tudi kolikor vem se ni sploh toliko hodilo na izlete itd, kaj šele v hribe. Danes pa je zmeraj več pohodnikov. Mislim pa, da je glavna stvar, da imaš najprej zadostno vzdržljivost in ne greš iz nič v viskogorje. Da veš, kaj lahko pričakuješ, pogledaš vremensko napoved, si ogledaš pot v slikah, kar v današnji digitalni dobi ni problem. Potem je seveda pomembna tudi oprema, s katero se včasih tudi pretirava. Skratka priprava je najbolj važna, da ne greš potem na Raduho v supergah s pričetkom ob 2 popoldne v največji vročini in malo nad kočo sprašuješ koliko je še do vrha. Ali pa si v supergah konec oktobra presenečen, nad snegom in ledom na poti na Slemenovo špico na osojni strani. Hkrati pa ogrožaš še druge pohodnike.

Ogrožanje življenj drugih zaradi nezadostne pripravljenosti ali opremljenosti ni tako "mala malca". Poudarjanje teme je povsem na mestu, tudi če je bila v preteklosti že obdelana.

@Am Shagar - Mislim pa, da je glavna stvar, da imaš najprej zadostno vzdržljivost in ne greš iz nič v viskogorje.

Vecina poti na Kredarico so navadne sprehajalne poti in tja gor res vsak lahko pride z vsaj malo kondicije. Ravno letos sem peljal enega na Triglav, ki ni bil se nikdar v hribih in mu je slo za malo malico. Sla sva pa prakticno na polno celo pot, tako da je meni merilec srcnega utripa vecino poti kazal anaerobno cono. Res pa je, da se precej ukvarja z maratoni.

A ti tist merilec srčnega utripa mogoče tud pokaže, kako naduvan sprehajalec si?

Večina poti na Kredarico so navadne sprehajalne poti? Morda celo romarske, kot sem že nekje slišal? Glej no glej...

@iUnknown

Ja čestitam, če si tak car. Sicer nisem do sedaj na sprehajalnih poteh zasledil nobene jeklenice pa tudi 5 in več ur niso bile dolge. Pa seveda ruzaka se na sprehajalnih poteh tudi ne nosi. Pa gojzerji itd. Pa imaš ljudi, ki niso ljubitelji jekelenic in take, ki otrdijo samo ob pogledu nanjo tudi ob povsem nenevarnem mestu. Torej zame nisti slučajno niso sprehajalane poti. Predvidevam, da sta šla s iz Krme (no ta je res "lahka") s seboj pa si imel tekača, ki teče maratone. Poskusi peljati kakšnega povprečneža recimo. Moj oče je vlekel na Triglav bratovega kolega, za katera ne bi mogli reči, da je debel ampak s premalo kondicije. Nekako se je privlekel do Kredarice Triglav pa je samo videl od blizu.

spet en" kurjač"