Belopeška jezera-Kopa-Moriška krnica-Sedelce-Klanška škrbina-Belopeška jezera
Prehod z Moriške krnice na travnate strmali, razgrinjajoče se na slovenski strani pod škrbino Sedelce, me je zanimal precej časa. Ločanka ga je obudila na zavedno raven s svojim obiskom Remšendola, olja na ogenj je slikovno dodal še Alessio in neki črviček mi ni dal miru, zato sem pred poslabšanjem morala na pot. Za izhodišče sem namesto Remšendola izbrala Belopeški jezeri, saj sem želela vključiti tudi Poldnik. Pot nanj je kar strma in v jutranjih urah tudi drsna. Nekje na gozdni meji sem srečala prvo živo dušo, ruševca. Sestopila sem po poti, ki je inagibile (pogojno (ne)prehodna, neprimerna za uporabo) in je, če odmislimo markacije, podobna izjemno slikovitemu brezpotju - varoval ni in jih tudi ni bilo, zato nanje ni nikjer računati. Nekje sredi sestopa sem srečala drugo živo dušo, gamsa, ki me je čudno pogledal, rekel pa ni nobene. Počez čez krnico in nato v S-u navzgor na Sedelce. Poplezavanje je enostavno, a v prvem delu je po skali kar teklo. Vseeno mi je bilo to ljubše kot šodri malo bolj na levi strani. Druga gredina je bila nekdaj-nekoč opremljena in je najti nekaj klinov, skob in ostankov žice/jeklenice - meni ni delovalo uporabno, pač pa bolj kot muzej na prostem. Na Sedelcu sem zavila proti Klanški škrbini in se sprehodila pod Visoko in Malimi špicami. Skala nad Sedelcem je v nekem drugem načrtu, zato se niti na njen lahko dostopni vzhodni vrh nisem podala. Sestop s Klanške škrbine po grapi polni kotalečih se kamnov ni najbolj prijazen kolenom, a te preseneti s slapovoma, ki tudi v letošnjem suhem poletju nista presahnila.