Prvič do planine Krnica in še naprej do zatrepa planine, saj smo bile na planini veliko hitreje, kot je časovnica. Pot poteka po nekdanji mulatjeri, tako da se zložno vzpenja, a vseeno kar hitro dosežemo planino (pot se mi začuda ni vlekla). Snega ni več, je bil pa zato višje v grapi, tako da sta psa prišla na svoj račun. Avrikeljni so v polnem razcvetu in jih je v stenah nad Krnico ogromno.
Vzpon je minil v samoti, na planini pa so se ziplinerji pripravljali na spust po jeklenicah. Med sestopom srečamo dva domačina, s katerima prav prijazno poklepetamo, saj smo vsi ljubitelji psov, tako da smo poleg hribolazenja hitro našli skupno temo
Fajn potep v meni dosedaj nepoznanih koncih.