Včasih nama kdo od znancev »dobronamerno« namigne, da se čisto preveč ukvarjava z najinima puncama, da jih kar naprej nekam »vlečeva«, češ, da si otroci znajo čisto ok tudi sami organizirati počitniške dni. Midva pa sva zagovornika tega, da je dobro otroka spodbujati k aktivnemu preživljanju prostega časa v naravi in mu občasno predstaviti kakšno novo dogodivščino in mu omogočiti kakšno novo izkušnjo več… Izkušnje take in drugačne, nas namreč bogatijo, vse, mlade in stare...
Tako sva včeraj najino mlajšo hči prvič vzela s seboj na krpljanje. Šli smo od Šport hotela na Pokljuki do planine Zajavornik in nazaj. Ravno prav dolgo, da se dobi »okus« po krpljanju in ravno prav kratko in enostavno, da ni prenaporno in da se ji vse skupaj že prvič ne zameri.
Pričakala nas je že narejena krpljarska gaz. Še dobro. Snega je namreč na Pokljuki ogromno. Sprva smo se malo »namrdnili«, češ, mi pa že nismo prišli sem, da bi hodili po gazi, bomo šli kar zraven, po celem, da bo prva krpljarska izkušnja tista čisto prava… »Malo morgen«…
…smo se hitro premislili, ko smo bili tudi s krpljami na nogah v snegu do kolen…
…in tako smo lepo sledili gazi, ki se nadaljuje še naprej proti Lipanci…
O lepoti pokrajine pod debelo snežno odejo je odveč izgubljati besede… enostavno krasno je bilo. In mirno in samotno. Razen nekaj smučarskih tekačev, ki so elegantno drseli po vzorno urejenih tekaških progah, nismo srečali nikogar.
Že na povratku je hči napovedala, da danes je bilo pa tako lepo, da bo pa tudi ona svoje vtise »ubesedila«… za svoj spomin… in končala je takole:
»To je bil moj najljubši zimski izlet kar sem jih kdaj doživela in ne bom ga nikoli pozabila. Bilo je pravljično in prečudovito. Čeprav sem se velikokrat prekucnila v sneg, zlasti na začetku, komaj čakam na naslednji izlet s krpljami….
«
In kaj si misliva ob tem? … Juhu, ena nula za naju...