Matterhorn je pač gorniška varijanta množičnega dolinskega turizma a la Versailles, Benetke, Firenze,...
Stvar me spominja še na čase ko sem raje kot v hribih dopust in prosti čas preživljal s potovanji po Sloveniji in Evropi. Tako kot so v hribih osamljene poti, brezpotja, vrhovi za sladokusce,... na eni strani in množični cilji a la Triglav na drugi tako je bilo tudi na mojih potovanjih: Na eni strani turistične točke a la Paris, London, Rim, Provansa,... in na drugi, recimo tišina odmaknjenih podeželskih francoskih vasic Massif Centrala, Alzacije ali Bretanije, stran od turističnega vrveža(ki sem si jih lahko privoščil ko sem namesto z inter-railom začel potovati okoli z avtom). Oboje je pač zanimivo.
Zgornji članek o dirkanju na Matterhorn in tamkajšnjem množičnem turizmu me je nehote spomnil na obisk do kraja sturistiziranega škotskega Loch Nessa. Tura preko uradnega Tourist Officea: naglica, vodič je bil hkrati tudi voznik, pri vsaki točki minimalni postanek in že smo šli naprej, če si zamudil sploh niso čakali, so te pač pustili tam,... Tako se je zgodilo da sem se par minut dalj zadržal v muzeju in že zamudil vožnjo z ladjico po jezeru. "Sorry Sir, we are punctual!"
No potem ko sem imel avto sem take ture izven urbanih mest(kamor ne gre inter-rail
) načrtoval samostojno in lahko potegnem vzporednico s samostojno turo v hribe ali z gorskim vodnikom.
Pri 'dolinskem' potovanju so zagovorniki potovanja z agencijo in vodiči(oz. da ti agencija vse načrtuje) in na drugi strani samostojnega potovanja z lastnim prevoznim sredstvom in lastnim vodenjem s knjigo-vodičem, lastnim načrtom, prenočišči,...
Meni osebno je druga varianta vedno bila boljša: to je res tvoje potovanje, ki si ga ti pripravil, načrtoval, izvedel, doživel, videl tisto kar si hotel in odnesel lepe spomine. Skratka to je v primerjavi s potovanjem, ki ti ga načrtuje agencija res TVOJE potovanje. To je pravo popotništvo ono pa je agencijski instant turizem.
Podobno je v hribih: tura pri kateri vse poskrbi gorski vodnik NI tvoja tura. Ni polni užitek. Nekdo te pač vleče gor! Ni tistega načrtovanja, preučevanja poti, pozornosti na detajle, na opremo, premagovanja težav, napora, vznemirjenja, uživanja na vrhu in po turi, da se je spet vse lepo izteklo,... Tega ni pri vodeni turi. To ni tvoja tura. Ni tura s katero bi se identificiral.
Je podobno kot če kupimo vrstno hišo namesto da bi z lastnimi rokami postavili svojo. Do take 'štanc' hiše nimamo nobenega odnosa, se ne moremo identificirati z njo. Ali pa če si namesto da si sami skuhamo kosilo, pogrejemo nekaj iz trgovine ali gremo celo v McDonalds. Žal danes prevladuje neka naglica, vse nekaj na instant, vse tako, da se nam je treba najmanj truditi, vse naj nekdo drug za nas naredi... Tudi v redu in po eni strani tudi prav. Vsem se ne da kuhati npr.(tudi piscu teh vrstic ne
) Ampak potem pač ne moremo reči da smo nekaj sami naredili. Nismo nekam potovali ampak so nas zgolj pripelajli tja in smo tam bili. Nismo osvojili vrh oz. so nas zvlekli tja. Nismo opravili ture ampak zgolj bili toliko in toliko n.m.v. visoko.
Če nam že vsakdanje življenje poteka hitro naprej, je res škoda da tako preživljamo tudi prosti čas kjer bi res morali sprostiti svojo domišljijo in uživati v tisti dejavnosti, ki je pritegnila našo pozornost.
Morda bom tudi sam šel kdaj z vodičem na kak vrh. A to če bo, bo zgolj izjema ali pa če se nas bo več odločilo za kako priložnost v smislu kakega druženja, rojstno-dnevnega darila ali podobno. Sicer pa se držim tur, ki jih lahko opravim samostojno. Raje se vpišem v kak tečaj oz. pridobim znanja ali stopnjujem težavnost do tistega kar želim doseči. Tako je potem vsaka tura res tvoja in si v njej in v vsakem njenem detajlu od priprave do prihoda domov užival. Sicer se lahko vprašaš ali te gorništvo res veseli ali pa si samo en turistični instant gornik.