Plešivec 2008m

V soboto sem imel v načrtu en drug hrib, vendar sem v spletu okoliščin pristal na tem pritlikavem dvatisočaku, ki mu tudi ni gledat v zobe. Štartali smo v Spodnji Trenti po odlični serpentinasti 10 kilometerski cesti, ki je bila pred mnogo leti zgrajena čisto v druge namene. V vsej dolžini je najslabša prvih 30 metrov.
Bili smo srečkoti, saj smo že kmalu naleteli na domačina Lojzeta, ki se je z delovnimi pripomočki v rokah napotil popravljat omenjeno cesto. V momentu smo se zmenili, da gre z nami, moj spomin o poteku trase izpred dveh let je že močno zbledel, Lojze je pa kot naročen, da nas popelje do cilja. Pri 19. serpentini smo skrenili s ceste in mimo izvirčka nadaljevali po stezici, ki jo je naredil prav on. Po kakšnih 40 minutah udobne hoje nam je pokazal izredno razgledišče kakšnih 60m stran od poti - ne gre ga izpustiti. Njegova pot nas privede do lovske koče, ki jo zagledamo na levi strani.Ta se nahaja na mali jasi in jo imaš pri osvajanju Trentskega Pelca ali Plešivca stalno na očeh.
Ker je Plešivec zelo malo obiskan, praktično nima svoje stezice, je ruševje zelo huda ovira. Predlagam pristop do vzhodnega dela vznožja TP od tu pa se desno po travnatih jasah izogibati ruševju. Jaz sem pri sestopu sicer našel drugo idealno smer, kjer sem bil v slabe pol ure že pri lovski koči, vendar jo ne bi znal opisat. Od tu smo do avta sestopali ves čas po cesti, ki pa je zelo zelo dolga pa tudi zelo udobna. Ob tej priliki bi se zahvalil Lojzetu, ki jo ureja, še posebej pa za današnje vodeje.