Preden "udari" pomlad in z listjem marsikaj zakrije, je bilo treba izkoristiti čas za še eno "arheološko" odpravo. Tokrat na Hrušiško planoto, natančneje v Podkraj vzdolž nekoč pomembne ceste med Kalcami in Colom. Tam se je namreč ohranilo nekaj utrdb t.i. Alpskega zidu (it. Vallo Alpino), ki ga je Italija pred izbruhom 2. sv. vojne zgradila vzdolž celotne kopenske meje. Če so se bali celo zapriseženo nevtralnih Švicarjev
, ni čudno, da so ga gradili tudi ob nekdanji rapalski meji. Ravno utrdbe pri Podkraju so nekako uspele preživeti do danes in so tudi označene na OpenStreetMap, če je le zoom dovolj velik. Tamkajšnja imena bodo uporabljena tudi tu.
Glavna cesta Kalce - Col obvozi vaško jedro Podkraja (kjer je cerkev), kjer se od nje odcepi levo (glede na smer iz Kalc) cesta proti jedru, je izhodišče naše poti oz. na hribe severno od Podkraja. Ob cesti je manjši prostor s tablo o okoliških poteh. Že za ca. 5 vozil bi PMSM bilo potrebno nekaj "tetrisa", če je slučajno "ruker", je parkirišče še ob pokopališču zahodno od vaškega jedra, ki je s hribov bilo videti ves čas prazno, je pa seveda potrebno malo dlje stopiti po cesti.
Takoj za izhodiščem se desno (spet glede na smer iz Kalc) navzgor odcepi kolovoz z uradnimi potmi proti Javorniku, Sv. Duhu in Križni gori. Bunkerje bomo našli, če se za začetek držimo poti proti Javorniku. Že pred razcepom bomo v gozdu na naši desni opazili neko valjasto betonsko gmoto, ki bi kaj lahko bila zaklonišče, po vojni pa so ji verjetno spremenili namen in dozidali še "vetrolov" z zaklenjenimi vhodnimi vrati. Ne predstavljam si namreč, da bi zgolj za navadno "šupo" porabili toliko betona in izbrali takšno obliko. Morda bo to "zaklonišče R1 ID 2-145". V neposredni bližini je še betonska pregrada čez grapo z nekaj majhnimi kvadratstimi odprtinami. Najbrž bi to prej služilo za kakšno protipehotno obrambo kot pa jez ob hudourniku? Kakorkoli, kmalu za tem sledi razcep poti, mi gremo desno proti Javorniku. Malo naprej bi po zemljevidu dejansko moralo biti omenjeno zaklonišče, ampak na tistem mestu je samo težko prehodno naravno skalovje (skorajda že balvani), ki bi morda lahko služilo kot zasilni zaklon ob partizanskem načinu bojevanja, česa zidanega pa tam ni bilo moč opaziti.
Kakorkoli, vzpenjamo se naprej proti severu in kmalu znova na desni naletimo na "center odpora 233 ID 2-144". Pravzaprav ga kaj lahko zgrešimo, ker je s poti "zakamufliran" s šavjem in ga izdaja le "flika", navidezno iz gladke skale. Ko ga enkrat vendarle lociramo, ga lahko obkrožimo in si ogledamo, kako se vidi skozi vse šavje. Ima tudi dva vhoda (proti jugu in vzhodu) ampak brez jamarskega znanja in opreme ne pridemo kaj daleč.
Ko napredujemo še malo proti severu, naletimo že na "center odpora 232 ID 2-143", ki pa je vendarle nadzemni bunker in ga res ne moremo zgrešiti, opazimo pa lahko tudi strelno lino.
Še malo nadaljujemo po uradni poti proti severu, ko pot pokuka iz gozda, bomo na levi na pobočju navzgor opazili že naslednji bunker "center odpora 231 ID 2-142". Zdaj, ko vendarle še ni tiste prave pomladi in trava še ne raste, si lahko privoščimo "luksuz" in se brez povzročanja škode poženemo po pobočju navzgor kar naravnost prek "travnika" s suho travo, ki je lani očitno sploh niso kosili. Sicer bi ostali dve daljši poti. Ali gremo nazaj do razcepa in bunker doežemo prek Sv. Duha, ali pa nadaljujejmo še naprej proti seveu, po zemljevidih sodeč so tam "neplaninske" poti proti Srednji gori in od tam dosežemo pot iz Sv. Duha. No, ko tako ali drugače dosežemo omenjeni bunker, opazimo, da ima vhod v nekoliko razvejano notranjost. No, kot sem nekje drugje že ugotavljal, je treba paziti na glavo, ker so Italijani takrat očitno bili med nižjimi. Ko po nekoliko strmejšem terenu obkrožimo bunker, opazimo, da ima tudi globok jašek z "lestvijo" iz U-klinov. Toliko "jajc" pa vendarle nisem premogel, da bi se spustil, nenazadnje pa niti nisem imel naglavne svetilke.
Malo višje pa še en kamnit bunker, ki ga sploh ni na zemljevidu. Verjetno je to drugi del "centra odpora 231 ID 2-142" in sta morda (bila) tudi podzemno povezana. Kajti, ko takoj za vhodom se stopnice prično spuščati navzdol. Vendar pozor, stopnice so dodobra prekrite z naplavljeno zemljo, tako, da so postale kar gladko pobočje. In Bog ne daj, da nam zdrsne, ker lahko na koncu stopnic pristanemo v nekem "breznu". No, ko ga posvetimo z baterijo, vendarle ni tako globoko, seveda pa nisem raziskoval dalje, ker vprašanje, če bi se sploh dalo zlesti ven. Mmg.,na začetku teh stopnic so zrasli za "samo" 9 desetletij že kar lepo veliki kapniki.
Zdaj pa za nekaj časa dovolj bunkerjev. Kajti od tu vodi proti Sv. Duhu nemarkirana vendar solidno uhojena stezica, ki jo pozna tudi maPZS. Steza preči sicer kar precej strmo južno pobočje Srednje gore, zagotovo prestrmo, da bi se kar naravnost zapodili proti vrhu. Ni najprimernejše za vrtoglave, vendar je prvi del kar lep. šele ko prečkamo neko vlako pri sedlu med Srednjo goro in Sv. Duhom, postane nekoliko bolj zoprna, težje sledljiva in tudi začne se vzpenjati. No sčasoma vendarle dosežemo cerkvico sv. Duha, ki se očitno prenavlja, zvonca na presličastem zvoniku nad vhodom mi ni uspelo pozvoniti, ob cerkvi je vpisna knjiga, ob vsej silni količini klopi naokoli pa domnevam, da gre za kar priljubljen cilj.
S Sv. Duha pa končno spet na markirani in nekoliko širši poti, najprej na sedlo in nato po severnejši različici skozi gozd do Križne gore. Očitno sem vmes spregledal krajši odcep do Škol(j)a, tam naj bi bilo razgledišče. Križna gora premora stolp, kamor se prileze po dveh strmih lestvah. Pa stolp niti ni tako potreben, lepi razgledi proti Podkraju in dalje proti delom Nanosa se odpirajo že s kovanega križa malo pod vrhom. Ob križu je tudi vpisna knjiga, naokoli pa nekaj klopi, vendar ne toliko kot na Sv. Duhu.
Sledi pa spust po južni markirani poti. Ki na začetku preči zelo strmo pobočje. Bolje niti ne pomisliti, kako bi se končalo ob morebitnem zdrsu. No, sčasoma se pot vendarle "normalizira", takoj za razcepom neposredne poti prot Sv. Duhu je nekaj metrov "zajle", potem pa se že vrnem do izhodišča.
Ampak zemljevid pravi, da je še nekaj alpskozidne "robe" še na drugi strani ceste in tudi opaženo je bilo že ob prihodu. Torej se odpravimo kar po glavni cesti proti Kalcam, po pribl. 400 metrih, nasproti obcestne kapelice, se na desni nahaja manjši Majerjev grič, na njem pa "zaklonišče R2 ID 2-147", pravzaprav okroglo, "tobruku" podobno strojnično gnezdo. V "zimskih" razmerah ga lahko zlahka dosežemo kar počez s ceste skozi gozd, sicer pa do vhoda v notranjost pripelje nek jarek iz zahoda, nisem preverjal, od kod točno.
Če od kapelice nadaljujemo še nadaljnjih pribl. 400 m, takoj za gradbiščem neke večje stavbe (najbrž kakšne obrtne delavnice) ob gozdnem robu desno dosežemo še "center odpora 234 ID 2-151", ki ima vhod na vrhu zaprt z rešetko, če ga v goščavi uspemo obkrožiti, pa opazimo, da je postavljen na skali s kraško jamo na dnu.
Ob vrnitvi pa še postanek v Hrušici, ki sem jo imel že dolgo "na piki" in sodeč po hišnih številkah sodi pod Podkraj. Tam so ostanki velike rimske utrdbe Ad Pirum, ki je varovala nekoč pomembno cesto me Emono in Oglejem. Gostilna Stara pošta je bila zaprta in se bo po napisu sodeč odprla šele 30. aprila. V njej je sicer tudi manjši muzej z arheološkimi najdbami, ki pa jih tako in tako niso našli veliko. Ko sem poškilil skozi okensko šipo v muzejski del, je bilo videti, kot da muzejsko sobo prenavljajo. Je pa zato v okolici urejen arheološki park pos skrbništvom Narodnega muzeja Slovenije z ohranjenimi temelji obzidja, stolpov in tudi srednjeveške cerkve sv. Jedrti tik ob gostilni, povsod po parku pa se najdejo številne večjezične informativne table. Del na tisti strani ceste, kjer je gostilna, je manjši in nekoliko spominja na mestni park, na drugi strani ceste je pa že prava mini pohodniška pot vzdolž zidu, ki zahteva že primerno pohodniško obutev. Ta del se tudi povzpne za pribl. 40 metrov, nato se obrne proti vzhodu in se takoj spusti nazaj proti jugu, dokler se na lepem ne znajdemo pred zasebno posestjo hiše. Ne vem, kako je uradno, ampak ob ostankih prečnega zidu, ki je ločeval severnega od južnega dela utrdbe, se je moč vrniti nazaj do vzhodnega zidu in čez cesto do gostilne. Vsekakor je cesto potrebno prečkati zelo previdno, ker je takoj za nepreglednim ovinkom iz smeri Kalc, občina pa zaenkrat še ni postavila kakšnega opozorilnega znaka.