Potepanje po belgijskih ardenih

Naslednji dan sem se odpeljal v bližnji Nadrin, vas oz. manjši kraj. V vaški trgovinici se založim s hrano in pijačo in jo mahnem do bližnjega razglednega stolpa kjer parkiram avto. Z razglednega stolpa se lepo vidi pot, kje bom hodil. Pri njem se začne in konča veliko poti po okoliških gričih. Moja pot je opisana tule:

http://pdf.opt.be/pdf/de/wandertour09.pdf

Od stolpa se spustim v strugo reke Ourthe. Izberem malo težjo pot po razglednem grebenu (malo izpostavljeno in ni za vrtoglave), ki se tik pred koncem združi z normalko. Žal pa me z njega zvabi zajla, ki se spušča čisto na drugo stran in tako pridem dol čisto na drugem koncu okljuka kot se nadaljuje pot. Iz zemljevida poti se lepo vidi kako vijugasta je struga, tako bi moral daleč hoditi če bi šel nazaj okoli pa jo še enkrat mahnem čez greben in po iskanju najdem nadaljevanje.

Pot je lepa, divja in na začetku poteka ob strugi reke Ourthe, okoli okljuka Les Hatilles in nato še okoli La Chesé. Potem se pot vzpne do keltskega najdišča na njem, ki spominja malo na našo Ajdno, ki pa se mi zdi boljša. Ostanki so razpršeni po celotnem okljuku. Pri enem od njih je tudi čudovito razgledišče na sosednji Les Hatilles in okoliške griče, vidi se tudi stolp kjer sem začel.

Nato sem se malo izgubljal, oznake na terenu so malo nelogične in nejasne a vseeno pridem do mostička čez potok v opisu nato pa me čaka strm vzpon(za nas hribovce seveda nič kaj takega ) potem pa še kake 2 km nazaj do stolpa. Tik pred njim se zopet malo lovim s potjo.

Pot v bistvu poteka po majhnem območju, je pa kar zavita in na začetku lepo speljana po strugi reke, ki tu dela fantastične okljuke kar se tudi vidi iz obeh razgledišč.

Ko pridem do avta je že večer, trgovine so bile že zaprte, odprta pa je še bila lokalna pomfritarnica.

Pomfri je seveda belgijska in ne francoska jed kot mislijo nekateri, predvsem Američani(French fries). V Franciji težko najdeš kako prodajalno pomfrija, v Belgiji jo ima praktično vsaka vas. Nahajajo se tudi ob cestah. In zvečer ko so trgovine že zaprte in odprte samo fine in drage gostilne, imaš kam iti prigrizniti. Drago ni. Za 2 EUR se dobi že kar porcija za najesti se. Se pa vsaka omakica računa cca. 50 centov. Izbira teh pa ni majhna. Imajo jih lahko tudi tja do dvajset. Ne samo majoneza in ketchup kot pri nas. Kaka mesna specialiteta zraven (klobasa, frikadela, pohanček),.. je že malo dražja. Zraven paše seveda še pivo, ponavadi Jupiler, ki na valonskem delu ustreza nekako našemu Unionu (na flamskem Maas), bolj fina piva se dobijo v trgovinah in pivnicah. V mestih, še posebej v Bruslju je vse seveda še malo dražje.

Kdor misli, da v pretežno ravninski Belgiji z nekaj gričevja na jugovzhodu, ki ne preseže 700 m, ni ferat, se moti. Imajo jih celih sedem! Dve lažji od njih(obe nekje B/C) sem splezal tudi sam. Ker so Ardeni iz gnajsa (kot npr. nam bližje Visoke ture), hujših problemov s krušljivostjo načeloma ni.

Prva se nahaja v bližini mesta Durbuy, lepega, mondenega, dragega,... ki naj bi ga obiskalo že veliko znanih ljudi. Od domačina, ki mi jih je našteval, sem si zapomnil samo Madonnno. Kakih pet km ven iz mesta se nahaja Adventure Park Durbuy, kjer je v nekem opuščenem kamnolomu speljana tudi ferata. Privoščil sem si, o bog, pregreho in za dostop na ferato plačal! Prvi del po levi strani je dokaj enostaven, drugi po desni pa malo manj, na enem mestu si je treba celo malo pomagati na trenje. Predhodno sem dobil tudi lekcije inštruktorja iz gibanja po feratah. No, izvedel sem marsikaj česar še nisem vedel...

Druga se nahaja v Marche-les-Dames, kakih 10 km izven Namurja, glavnega mesta pokrajine Valonija. Vhod je skozi vojašnico komandosov! Na ferato (na kateri se verjetno urijo tudi sami komandosi ) je možen dostop le ko gre vojska domov, to pa so vikendi in prazniki. Prvi maj je bil torej kot nalašč! S sabo je treba imeti seveda opremo, osebni dokument in pa planinsko izkaznico(jamstvo zavarovanja - slovenska kljub vsem drugačnim zgodbicam, ki jih poslušamo tudi na tem portalu, velja!). Je pa ferata zastonj! Javiti se je treba pri dežurnem oficirju, ki pobere dokumente in nas evidentira potem pa hajd.

Sama ferata ni pretežka za nekoga, ki je izkušen. Je zelo pestra(zajle, skobe, himalajka, mostiček in pa glavna atrakcija: dvozajlni most). Za najti vstop je treba malo povohljati, potem pa gre. Z nje je tudi lep razgled na dolino reke Meuse. Malo se mi je zataknilo le na začetku ko nisem dojel da se je treba za visečo vrv, na katero naletimo po začetnem vzponu, prijeti in se pognati čez skale kot tarzan... Ostalo je potem lepo šlo. Tudi čez dvozajlni most kjer sem najprej malo cincal potem pa ga obhodil in naskočil iz druge strani iz katere se vzpenja, nato pa dobil občutek in vse skupaj opravil še v pravilni smeri.

Po tem sem šel za dva dni v Bruselj in kolesaril po mestu. Bruselj je, čeprav na prvi pogled mesto kjer človek ne bi živel, zanimivo. Je polno kontrastov: flamci -valonci, južnjaška-severnjaška arhitektura, domačini-priseljenci, bogastvo (druga najbogatejša evropska prestolnica) - revščina (toliko beračev ne vidiš v nobenem severno-evropskem mestu), moderne stavbe, s katerimi so dokaj skazili stari del mesta, med starimi,...

Tam sem pil tudi meni najboljše belgijsko pivo, Grimsbergen. V mestu je tudi veliko pivnic, čokoladnic,... in seveda še cel kup drugih muzejev in znamenitosti, obstaja celo muzej stripov,... Skratka, po krivici zapostavljeno mesto.

Pa naj še slike kaj povedo.

Lepo!

Po obisku Bruslja sem se nazaj grede ustavil še v Dinantu, mestu, ki leži v slikovitem delu doline reke Meuse, stisnjen med reko in skalnatimi klifi. Na enem od njih se nahaja citadela, vredna obiska. Naravni zanimivosti sta še Rocher Bayard, skala, ki se pne nad glavno cesto, če pridemo vanj ob reki iz severne smeri in pa jama Grotte la merveilleuse. Slednja seveda ni tako slikovita kot postonjska (zaradi nje se nam Slovencem skoraj vse jame po Evropi zdijo bolj revne in uboge ) je pa zanimiva in vredna obiska.

Zadnji dan sem se ustavil še na Signal de Botrange, ki je s 694 m najvišja točka Belgije. Težko bi rekli najvišji vrh saj gre pravzaprav za najvišjo točko platoja in nacionalnega parka Hautes Fagnes med mestoma Malmedy in Eupen, do katere pripelje udobna dvopasovnica. So pa sprehodi tam okoli zanimivi zaradi pokrajine, ki daje občutek nekakšne stepe, prekrite z močvirjem in redkimi gozdovi(morda že izsekanimi?). Sprehajalnih poti je mnogo, a pozor: poti se je treba striktno držati zaradi živega peska in seveda kogar zajame noč sredi poti je malo v ***u ker se zaradi omenjene nevarnosti ne da kar lutati okoli pa kjer bomo prišli ven pa bomo .

Za konec sem se ustavil še v Eupnu centru nemške manjšine v Belgiji, ki sedaj zahteva status federalne enote kot so to že od 80-ih let Valonija, Flandrija in Bruselj.