PP(Pustolovska transferzala)Planica-Pokljuka, prva etapa: od skakalnic do Tamarja

Lepo napisano, globoke misli Bojan.

Da opraviš to pot moraš imeti poleg gorniškega znanja še precej volje in potrpljenja.Sam sem prehodil" prelezel" nekaj etap na različnih delih poti tako da nekako čutim precej spoštovanja do PP
Bojan tudi meni se zdi tvoj komentar vreden razmisleka.

Glede na pozno uro, sonce v okolici Kranjske, oblakih nad cca 2100 m, je nazadnje ratala PP 1...super!

Sicer pred leti že prehojena pot, ki je ostala v lepem spominu. Za obnovitev spomina in potrditev občutka, da je lepa, danes po etapi PP1 z dodatkom »nepravega« vrha Male Ponce. Začetka ni zelo težko najti, če le slediš opisu in gledaš pod noge. Pot je sem in tja načeta, terja seveda nujno previdnost, a nič preveč posebnega. Do višine kakšnih 1200 m je pot pokrivala megla, potem pa je megla ostala pod nogami in razgledi so bili po dolgem času veličastni. Ne le zaradi sonca, tudi zaradi okolice. Na eno stran naši Julijci, pa Dobrač in Karavanke, še z lepim delom Avstrijskega hribovja zraven, po prestopu na Italijansko stran pa Zahodni Julijci… Sneg je bil nad višino 1500 m dalje, a ga ni veliko in ni predstavljal težav. Vratca suha, ravno tako je suho na Italijanski strani. Pot je sledljiva, je pa dobro vedeti, kam gre seveda, saj je nekaj manjših zankic, ki jih je treba pač razrešit. Proti Vratcem je treba zaviti tik pod Glavami in do tja se je bilo treba tudi vrniti. Malo več iskanja je bilo nato proti Tamarju, malo zaradi podrtih grap, malo zaradi bližnjic, a v načelu je pot omožičkana, na ključnih mestih pa pomaga kakšna dodatna oznaka ali pa kar nos. Le svetloba je bila danes tako čudna, da ni pustila delati lepih slik, kar je še najmanj. Res je lepa tale etapa PP, o ljudeh pa na naši strani nobenega sledu. Razen družbe seveda.

Pot je v glavnem brez problemov,razen nekako po dvesto višincih je treba kar nekaj spretnosti pri plezanju preko podrtih dreves.
Je pa danes vse žarelo od macesnov v kombinaciji s par cm včerajšnjega snega.

V soboto, sem ob izdatni pomoči v smislu orientacije, prehodil PP1, torej 1.del zahtevnega brezpotja.
Z iskanjem vstopne točke sva imela malce težav, a sva po 10 min. le našla prvo rdečo piko. Potem sva kar dobro krmarila med podrtimi drevesi in drobljivimi grapami do clija. Pomagali so skalni možici in tu in tam kakšna zbledela rdeča pika. Pot, če temu rečemo pot, zahteva pazljivost in je ne gre primerjati z zavarovanimi označenimi potmi.
Zavedam se, da je PP1 najlažji del, zato ne razmišljam o nadaljevanju, ki je menda neprimerno zahtevnejše. Je pa vseeno užitek ko tole premagaš. Samozavest zraste.

Hvala spremljevalki za pomoč pri izbiri prave poti.

Zakaj pa ne razmišljaš o nadaljevanju? Kar nadaljuj, ne bo ti žal...

Verjamem Juš, da mi ne bi bilo žal, a do PP imam veliko spoštovanje. Ocenil sem, da zadeva presega moje zmogljivosti in znanje. Morda pa vseeno kdaj...
lp

Jany čestitke, super ti je šlo...za ostale etape pa kr vodnika najeti

Ali pa vodnico ...

ali pa kar par... More the merrier...

Jaz sem že iskal to prvo piko v Planici , pa jo nisem našel.
Kje točno zavije pot na PP?

državna skrivnost...

Včeraj zvečer sem razmišljala o zadnjem dnevu vse prekratkih počitnic in napovedi, ki ni obetala možnosti dolgega potepa. Kam? Nekam, kjer bo dopust zaokrožil crescendo. Tako se domislim prve etape PP-ja. Seveda nisem mislila, da bo šlo za čisto pravi crescendo, da bo bobnelo vedno bliže, torej tudi vse bolj glasno in vedno bolj pogosto. Začetek v Planici tega ni obetal. Nebo je bilo brez oblačka, le relativna vlažnost je bila visoka. Stezico vdenem, kot bi bila indijanska stezosledka, čerprav se mi o tovrstnih veščinah niti ne sanja. Po kakšnih 30-ih minutah jo tudi uspešno izgubim in se znajdem v malce kočljivi podrtiji, a v trenutku na svoji desni zagledam staro jeklenico. Poplezam čez izpostavljeno ruševje in naprej gre zopet vse ‘kot po maslu’. A ko pogledam na Ovčjo stran, me presenetijo ne le oblaki, ki se hitro kopičijo, ampak tudi grmenje. Pospešim korak in prvi del ‘planinske sprehajalne poti’ (dikcija U. Župančiča) končam še pred dežjem.

Ja super! Vesel zate da si se končno lotila...

Hvala, a to je zgolj uvertura v nekaj bolj resnega. Na PP 2 sprehajalno zadobi drug pomen.

Haha. Ja Riže so samo ene.

Včasih narediš izlet, ki pravzaprav pod noben naslov ne paše povsem. Tako se nama je zgodilo prejšnji dan. V načrtu je bila PP prva etapa, a pravega začetka nisva odkrila, zato sva se najprej povzpela po poti, ki sva jo pravzaprav našla. A ker se je najina pot pravi priključila po kakšni uri vzpona in sva potem vse do konca nadaljevala po njej in pri povratku le našla pravi odcep, sem potem izbrala kar ta naslov. A potrebno bo delati popravni izpit, ampak to bo narejeno z največjim veseljem, malo kasneje ko bodo potke prekrite z zlato-rumenimi iglicami in bodo macesni žareli v svojih najlepših barvah!

Ampak lepoto poti sva spoznala, sva jo občudovala skoraj brez besed, še posebno, ko se dvigneš do odprtega sveta krnic. V krnici Ovčja stran pod Poncami res onemiš, kraj kjer bi lahko obstal, saj te začara. Vsak korak tam te pravzaprav kar prikuje, saj sprva kar ne moreš verjeti vsej lepoti, ki se razliva pred teboj, za teboj, pravzaprav povsod. Ni slabo, da nisva odkrila pravega začetka, se vrneva in poiščeva še potko, ki se spušča ob Mokrem potoku! Na koncu sva pa stopila še do izvira Nadiže, kjer preseneti turkizna voda, ki prav na rahlo prileze izpod skale, a se v momentu spremeni v mogočen slap, ki švigne v dolino.

Slika 19, Šilovec...vsaj po mojem vedenju in zemljevidu