Sam se ob takšnih debatah običajno raje ugriznem v jezik kot pa komentiram, vendar včasih človek pač mora povedat, kar mu leži na duši. Smetišča v gorah so dokaz, da tudi svinje hodijo v gore. Vsak zase naj presodi kam spada in kaj lahko(mora) stori glede tega. V vseh teh letih potepanj po hribih sem videl že toliko svinjarije, je veliko znosil v dolino, a kaj pomaga ko te svinje verjetno v svojih glavah nikoli ne bodo dosegle stopnje za naravo in nas prijaznega razmišljanja.
V gore spada samo nočni ognjemet z zvezdnimi utrinki, ne pa ognjemet z oglušujočim truščem, ki prežene prestrašeno divjad v najbolj skrite kotičke.
Agencija Republike Slovenije za okolje je v najdaljši noči v letu, ravno med polnočjo in prvo uro zjutraj, namerila nenaden občuten skok zračne onesnaženosti. V Zagorju ob Savi je tako namerila koncentracijo mikroprašnih delcev PM 10 359 µg na kubični meter, kar več kot za dvakrat presega največjo dovoljeno stopnjo. Pa je tu še svetlobno in ostalo onesnaževanje. Podobno je bilo torej povsod drugod po Sloveniji, svetu in na žalost tudi marsikje v gorah.
Zemlja kot planet bo naše svinjanje prav gotovo preživela, preživeli ga zaradi nas ne bodo naši potomci, mogoče že mi. Ohranjanje gora in dragocenih koščkov gorske divjine kot območij miru bi moralo biti za nas, ki zahajamo tja, samo po sebi umevno. Tam je še moč doživeti pristen stik z naravo, hoditi ne da bi srečal človeka ali slišal kaj drugega kot le svoje misli in glasbo narave. Bolj ko bomo dopuščali, da civilizacija vdira v te zadnje mirne predele v gorah, redkeje bo moč slišati tako glasbo…zvok kril planinskega orla, tleskanje velikega petelina, brlizg stražarja gamsje družine, ki opozarja na nevarnost, komaj slišen šepet vetra, ki nam namesto nemih kamnitih vršacev pripoveduje tisočletne bajke iz kraljestva gora. Naša ušesa, polna hrupa iz doline, potrebujejo tiste redke dneve ko se odpravimo gor, ko rabimo kar nekaj časa, da zaslišimo te pomirjajoče zvoke. Nič čudnega, če mnogi govorijo o gluhi tišini v gorah. Česa takega ni v naravi, samo zdi se nam da nič ne slišimo, ker smo že skoraj gluhi.
Prave gorske divjine resda skoraj ni več, tiste kolikor toliko neokrnjene gorske narave, pa je še precej. Vendar bo ob zdajšnjem početju zmanjkalo tudi te.Konec koncev smo vsi smetarji, samo da prvi smetijo drugi pa čistijo. Upam v dobro vseh nas, da je čim manj prvih. Sam spadam med druge, vendar se nimam za popolnega. Že spomin, da me je bilo nekoč skoraj sram pobrati smeti drugega, mi to potrjuje. Danes sem na to ponosen in so ob tem početju ponosni tudi moji potomci. Zgledi namreč vlečejo. Narava nam bo neizmerno hvaležna in zato dala v njej živeti še mnogim rodovom.
Lep pozdrav izpod lepih Golte, Janez