Prečenje Karwendla, 8.-11. 7. 2021

Po daljši odsotnosti se oglašam z zapisom gorniškega popotovanja - razlog je v tem, da sem se po zaključku službenih obveznosti v Innsbrucku vrnil v Slovenijo; le-tu lepih tur ni manjkalo, a praviloma gre za vzpone, ki so po večini na portalu dobro poznani ter solidno opisani in dokumentirani. Slednje pa ne velja tudi za pričujoče prečenje znamenitega pogorja Karwendel v Severnih apneniških Alpah, ki je tudi nad mano kljub lanski bogato izpopolnjeni gorniški sezoni še vršilo dolg - razmeroma dobro sem prekrižaril le najjužnejši in najbolj obče poznani del gorovja, Nordkette, kjer sem stopil na vrhove ob trasi Innsbrucker Klettersteig, Solsteina in Hafelekarspitze, novembra pa sem tudi pristopil na manj poznana Lattenspitze in Wildangerspitze. Prečenje osrčja pogorja na čelu z vzponom na najvišji vrh, Birkkarspitze, ki se prične v bližini Innsbrucka in konča blizu nemško-avstrijske meje v Scharnitzu, se je moralo umakniti višjim in navidezno prestižnejšim ciljem, vremenski obrat pa je to kompleksno in zahtevno turo kasneje onemogočil. Dolg sem poravnal ob krajši vrnitvi v Innsbruck.

Karwendel je najobsežnejše in eno najznamenitejših pogorij v Severnih apneniških Alpah, čemur botruje bližina Innsbrucka, nad katerim južna pregrada, (nepriročno poimenovani) Nordkette, bedi kot mogočni gorski stražar, ne gre pa zanemariti niti izjemne lokacijske slikovitosti, številnih odlično označenih poti, zahtevnih gorskih ciljev in udobnih postojank.
Prečenje osrčja skupine je zato precej priljubljena dejavnost, četudi se večina odloča za krajšo "visoko pot" brez vmesnih vzponov na vrhove ali kraljevske etape od Hallerangerhaus do Karwendelhaus z vzponom na Birkkarspitze.
Za razliko od višjih gorovij južno od središča Tirolske Karwendel na najvišji točki, 2749 m visoki Birkkarspitze, tudi za slovenske razmere doseže razmeroma skromno višino, a ne skopari z izrednimi naravnimi danostmi - zahvaljujoč apnencu je narava na širokem območju pogorja ustvarila številne drzne skalnate stolpe in konice (prav Karwendel je dom mnogih najtežjih vzponov v Avstriji), področje pa prepreda mnoštvo idiličnih planin, krnic, hudournikov in slapov. Karwendel si je zaradi privlačnosti okolja z leti prislužil nekoliko nekoliko neizvirno etiketo "avstrijskih Dolomitov", pri čemer pa eminentne zahtevnosti dostopa na mnoge izmed njegov vrhov nikakor ni moč zanikati: na številne špice vodijo le zahtevne plezalne smeri ocene IV in več v krušljivem svetu, tudi označene poti so pogosto lažje plezalne smeri (denimo Rumer Spitze, Speckkarspitze ali Lafatscherspitze). Iz teh razlogov - in nižje višine, kar je bil pomemben faktor v zlati in srebrni dobi osvajanja Alp - je bil velik del osrčja Karwendla razmeroma pozno raziskan, danes, v času pospešenega avanturizma, pa slednjemu ne umanjka plezalnih smeri, ferat in zavarovanih prehodov - četudi so pri slednjih, kot v primeru Birkkarspitze, zaradi nestabilne kamnine varovala pogosto poškodovana.

Celotno prečenje v obliki, v kakršni sem ga zastavil, je v treh polnih dneh zahtevalo okrog 8000 m prehojenih višincev na več kot 40 km dolgi trasi, ki se je pričela v vasi Absam v bližini mesta Hall in Tirol in končala v Scharnitzu, od kjer sem se v Innsbruck vrnil z vlakom.

1. dan: Absam (632 m) - Bettelwurfhütte (2077 m)
Dan po prihodu v Innsbruck sem se po delovnih obveznostih v Innsbrucku popoldne z avtobusom odpravil v bližnji Absam in se v pričakovanju vzpona v neugodnem vremenu odpravil na pot po slikoviti dolini Halltal. Kmalu po začetku resnejšega vzpona proti koči me je zajela nevihta, ki pa se je kmalu umaknila le zmernemu deževju. Vzpon po običajni poti proti koči je sicer delno zahteven s številnimi zavarovanimi mesti, kjer pa varovala služijo zlasti lagodnosti prehoda in za napredovanje niso nujno potrebna; večinoma hodimo med borovci, v lepem vremenu pa bi nas vso pot motivirali izredni razgledi nad dolino Inna. Sam sem bil zanje večji del prikrajšan in do koče prišel v vse večjem nalivu, ki pa do večera še ni prerasel v novo nevihto. Obleke so se v prijazni koči ob gašperčku hitro posušile, sam pa sem logističnemu načrtu drugega dne ob obljubi izboljšanja vremena v poznem dopoldnevu dodal še vzpon na Grosser Bettelwurf preko njegovega manjšega brata.

Vzpon do koče Bettelwurfhütte je možen tudi preko razmeroma nove, atraktivne in ne posebej zahtevne športne ferate, česar bi se v drugih razmerah gotovo poslužil.

2.dan: Bettelwurfhütte - Kleiner Bettelwurf (2650 m) - Bettelwurfhütte - prelaz Lafatscher Joch (2081 m) - Speckkarspitze (2621 m) - Hallerangerhaus (1768 m)

Drugo jutro kljub drugačnim napovedim ni deževalo in hitro posušena skala me je prej kot sem pričakoval gnala proti mogočnima skalnima stolpoma Bettelwurfov visoko nad kočo. Kljub temu, da do Grosser Bettelwurfa vodi lažja, le delno zavarovana pot, sem hotel izkoristiti ugodnejše razmere (po napovedih naj bi bil dan vse boljši in že dopoldne naj bi se prikazalo sonce) in se preko ferate Bettelwurf, ki v zadnjem delu doseže D, povzpeti najprej na malega, nato pa še velikega ustreznika - ta dan je bil namreč namenjen obisku vrhov v južnem delu Karwendla, zakajti do naslednje postojanke, Hallerangerhaus, je le približno 2 in pol uri prečenja.

Ko sem po tričetrt ure preko travnatih pobočij prišel do skalne stavbe Bettelwurfov in s tem začetka ferate, so se razmere nepričakovano poslabšale, shladilo se je in začelo rahlo deževati. Poskusil sem, skala je bila kljub celonočnim neurjem po nekaj brezpadavinskih urah še suha, vendar pa ferata v spodnjem delu ni nič kaj zahtevna in do Kleiner Bettelwurfa ni bilo težav: prekoračiti moramo dva raztežaja kategorije B/C, morda C, eno sitno mesto je potrebno prosto preplezati (bojda II-), kar je le v mokrem manjša zadrega, ostalo je lažje in doseže kvečjemu zahtevnost B. Pot je, kot vse v Karwendlu, odlično označena, vendar pa sta me skrajna oblačnost in temačnost prisilili v previdno preiskovanje nadaljevanja. Pri križu ob vrhu - edinole po križu lahko sklepam, da sem bil na vrhu, GPS tega ni potrdil, videl pa tako ali tako nisem ničesar razen nekaj metrov pred sabo - se je vse močnejšemu dežju pridružil sneg, zabril je močan veter in megla je postajala vse hujša. Po obotavljanju sem se spustil do sedla med Bettelwurfoma in tam počakal nekaj minut na obljubljeno izboljšanje razmer, gledajoč sklepni del - med Bettelwurfoma je le 75 m razlike, a več raztežajev težavnosti C/D-D in izpostavljen greben do vrha pretežita glavnino težavnosti vzpona v sklepno particijo.
Ker so razmere postajale vse slabše in me je pošteno zeblo - večino toplejših oblačil sem pustil zaradi feratnega značaja poti v koči - mi ni ostalo drugega kot da se spustim po ferati nazaj proti izhodišču. Sestop je potekal po mokri in krušljivi skali, a težav do koče, kjer sem se hitro posušil, ni bilo.

Po poldnevu je prenehalo deževati in počasi se je naznanjevalo sonce, zato sem odrinil proti nadaljevanju prečenja. Po uri in pol sem bil na razsežnem in tranzicijsko pomembnem sedlu Lafatscher Joch, kjer sem v rušju odložil za vzpon odvečno opremo, hrano in oblačila ter se odpravil po južnem grebenu proti naslednjemu vrhu, že dalj časa zaželeni Speckkarspitze.
Vzpon preko južnega grebena je lažja plezalna smer, ki pa v prve tričetrt ure kaže izrazito mil karakter; ko pridemo do skalovja enega od stolpov v grebenu, se značaj spremeni in ob kaminu pričnemo s plezanjem do vrha. Začetni vzpon je tehnično najtežji in doseže II. stopnjo plezanja; v nadaljevanju konstantno plezamo I. stopnjo po mestoma precej izpostavljenem, razglednem grebenu, le kako mesto se morda še spogleduje z odtenkom višjo oceno. Ker je za razliko od večine Karwendla (in tudi sestopnega severnega grebena) skala na J grebenu odlična, je vzpon pravi užitek.
Po slabi uri in pol vzpona od sedla sem stal na vrhu, kjer so me pričakali trije nemški gorniki. Skupaj smo dočakali delno razblinitev oblačnosti, ki je omogočila posamezne izjemne poglede, četudi je večji del panorame še ostajal zakrit. Na prostornem, všečnem vrhu sem ostal kar nekaj časa, malo po četrti popoldne pa sem se odpravil navzdol po lažjem, ne posebej izpostavljenem in dobro zavarovanem, a krušljivem severnem grebenu. Ob poti so se razkrili izredni razgledi proti osrčju Karwendla, razmere so postajale vse boljše. Nižje sem našel enostavno neoznačeno prečno pot, ki me je pripeljala do sedla brez dodatnega vzpenjanja in v vse bolj sončnem in "obljudenem" popoldnevu sem počasi sestopil do koče Hallerangerhaus, ki leži sredi zelo mikavne pokrajine pod impozantno in vizualno všečno severno steno Speckkarspitze. Pred nočjo je sledil (edini) prelesten sončni zahod, manjša natrpanost koče pa je tudi dobro služila počitku pred najzahtevnejšim delom prečenja.

3. dan: Hallerangerhaus - razpotje pod Kasten Alm (ok. 1200 m) - (Birkkarhütte (2635 m)) - Birkkarspitze (2749 m, najvišji vrh Karwendla) - Karwendelhaus (1765 m)

V soboto je sledila kraljevska etapa, pri kateri naredimo skoraj 15 km poti z več kot 3000 višinci; z izjemo zaključnega vzpona na Birkkarspitze trasa predstavlja tudi najtežji del priljubljene obhodnice Adlerweg, zanjo pa so značilni številni obilni vzponi in spusti ter, vsaj v zastavljeni smeri, dolgi vzponi preko širnih melišč (v izvorni, obratni smeri, je vendarle manj naporna). Pot sicer preči v bližini Birkkarhütte (neoskrbovana, pravzaprav bivak) dobrih sto metrov pod najvišjim vrhom Karwendla, znamenito Birkkarspitze, do katere nas loči še dobrih petnajst minut zahtevnega in mestoma nevarnega zaključnega vzpona.

Po prebujenju v prelepo jutro sem se najprej po makadamski cesti v privlačni pokrajini spustil okoli 600 metrov do razpotja pod planino Kasten, kjer sem za močvirjem na poti zasledil prijetno stezo, ki se nad manjšim kanjonom potoka Birkkarbach vije proti razsežnim pobočjem južno od Birkkarspitze. Preko zavarovanega prehoda potoka je potrebno nekoliko poplezati, višje pa pot vse bolj spominja na visokogorske pohode v apneniških Julijcih, kar je sicer - v nasprotju z gorovji južno od Innsbrucka - tudi značilno za celotni Karwendel. V vsej večji vročini in s silno težo polnega velikega nahrbtnika, ki je s seboj nosil med drugim tudi celotno (neuporabljeno) zimsko opremo, so bili naporni vzponi po meliščih še toliko bolj utrujajoči [na poteh je sicer nekaj snežnih polj, a slednja ne povzročajo nikakršnih problemov oz. so v večji meri v pomoč in ohladitev>. Do sedla Schlauchkar in Birkkarhütte med vrhovoma Birkkarspitze in le nekaj nižjim masivom Ödkarspitze nas v sklepnem delu vodi netežavna zavarovana pot, kjer pa so zaradi silno razbitega sveta varovala mestoma poškodovana; ob sestopu gornikov nad teboj priporočam čelado. Dolgo vzpenjanje po hudi vročini preko razbeljenega kamna z nehumano težkim nahrbtnikom me je precej izčrpalo, zato sem izkoristil možnost krajšega počitka v bivaku, kjer sem tudi odložil nepotrebne reči pred vzponom na Birkkarspitze.
Kot že rečeno je zaključni vzpon proti vrhu sicer kratek, vendar zaradi izredne krušljivosti in potrganih varoval ključni in najzahtevnejši del etape. Teren je viseč, zahteva neprestano polno koncentracijo, mestoma pa tudi poplezamo kakšno enko. Razgledi z zelo obiskanega (tudi na pričujoči dan) vrha so širni, pod nami se bohotijo večina ostrih vrhov in slikovite doline obsežnega Karwendla, pogled pa ujame tudi glavnino Zillertalskih, Stubajskih in Ötztalskih Alp na jugu.
Od Hallerangerhaus je do vrha Birkkarspitze okoli 7 ur hoje.

Na vrhu nisem ostal predolgo in se previdno vrnil do sedla. Sprva sem nameraval skočiti še na vzhodni vrh bližnje Ödkarspitze, a sem zaradi napovedanih poznopopoldanskih neviht (med Hallerangerhaus in bližino Scharnitza sem edinole pri bivaku dobil signal! - Karwendel) in dolgega vzpona pričel s hitrim sestopom na severno stran proti Karwendelhaus po trasi "običajne poti" na Birkkarspitze. Slednja je bistveno lažja in manj naporna od poti vzpona, preko obsežnih meliščnatih pobočij nam pomagajo zaplate snega, ki trenutno služijo le v pomoč - nikjer na poti ni več potrebna zimska oprema. Po dobri uri in pol lagodnega spusta sem pristopil do polne in živahne Karwendelhaus, ki s svojo lego v privlačnem okolju središčnega Karwendla privablja številne pohodnike in kolesarje.
Proti večeru se je vroče suho vreme umaknilo celonočni nevihti.

4. dan: Karwendelhaus - Karwendelbrücke (ok. 1000 m) - Scharnitz (964) in vrnitev z vlakom v Innsbruck

Zaključni, sestopni dan prečenja se je pričel mrko, z močnimi nalivi, ki naj bi trajali - sodeč po oskrbniku, signala v tej krajini ni - do ene popoldne, zato sem se odrekel krajšemu jutranjemu vzponu na hišni vrh koče, Hochalmkreuz, in se počasi sprehodil proti dolini; za slednje mi je bilo kmalu žal, ker se je tik po odhodu zjasnilo, tudi oblačnosti je bilo vse manj. A vendarle! Sestop proti Scharnitzu je dolg in razvlečen, vendar zaradi mikavne pokrajine s številnimi oblikami vodnih tokov (in to na dan, ko sem se veselil uspeha na referendumu v Sloveniji) razmeroma kratkočasen. Ves čas hodimo po dobri makadamski cesti, višino izgubljamo zelo postopoma, zato je pot kot nalašč za kolesarjenje - temu je pritičalo veliko število mimodivjajočih kolesarjev. Kako uro pred Scharnitzom sem zavil na ozko pot nad slikovitim kanjonom reke Isar, ki izvira nekoliko višje v pogorju Karwendla, do simpatičnega turističnega mesteca Scharnitz v bližini avstrijske-nemške meje pa prispel preko prijetne sprehajalne poti nad reko. Po okrepčilu pri starem rock`n`roll mlinu sem se z vlakom vrnil v slabo uro oddaljeni Innsbruck, si zvečer ogledal finale evropskega prvenstva in se naslednji dan odpravil proti tritisočaku Nederkoglu v Ötztalskih Alpah - o tem pa v naslednjem zapisu.

Pod črto, prečenje osrednjega dela Karwendla je velikopotezna in, kolikor zadanemo optimalne pogoje, lepa tura v izjemnem okolju, ki jo tistim, ki ob obisku tirolskih vrhov ne iščejo le mogočnih tritisočakov in ekstremnih ferat, lahko le priporočim.