Parco naturale Fanes-Senes-Braies
Izhodišče za turo sem imel pri gostišču Bad Bergfall, dober kilometer od spodnje postaje gondole Olang-Valdaora, ki pelje na Kronplatz, po dolini navzgor.
Ponoči je deževalo, zato je bila pot razmočena, visoke trave in grmičevje ob njej nič manj, sam kmalu po začetku enako. Do škrbine med gorama srečal samo srnico, ki sem jo komaj opazil, nepremično stoječ nižje v travah, in mlajšo gospo, nje ni bilo moč spregledati. Khm... Vreme visoko pod škrbino oblačno in megleno, potem boljše, a ne brezhibno. Veter, ki je bil na škrbini Dreifingerscharte kar močan, ne prej, ne kasneje, ni povzročal preglavic, med sestopom ga je bilo še premalo, da bi hladil pregreto lice. Od škrbine sem sestopajoč nadaljeval do visokogorskega jezerca Le De Fojedöra (Lago de' Colli Alti), kjer sem pomahal kravicam na drugi strani in si privoščil nekaj počitka, med katerim sem si seveda pošteno privezal dušo. Se spodobi in tudi koristi, vsaj meni je. Prvi vrh, Punto Tre Dita, sem od zadaj, saj sem želel potep opraviti kar se da krožno, anello je pač anello. Vrh samo moj, tako kot z izjemo srnice in mlajše gospe, ves vzpon do tod in še nekaj malega naprej. Razgledi krasni, meglicam in oblakom navkljub, prepoznal sem Kronplatz, seveda tudi moj apartma precej nižje, in mestece Pieve di Marebbe, kamor se morda odpravim neko zimo s turno opremo. Do naslednjega vrha, do Piz da Peres, ni bilo daleč, po sestopu do škrbine, kamor sem zjutraj prišel premočen do kolen in sedaj že suh kot poper, me je čakalo nekaj malega vzpona in že sem bil eden od nekaj desetih, ki smo se drenjali bolj ali manj blizu križa vrh gore. Ni kaj, priljubljen vrh, dokaj enostavno dostopen, pod vrh vodi tudi feratta, ki je bila seveda množično obiskana. Gneči navkljub sem tudi tukaj malce posedel, se razgledal in odžejal, potem pa urno vzel pot pod noge in nadaljeval s potepom. Zjutraj nisem bil prepričan, kako bo z vremenom, zato sem imel s tega vrha dve opciji nadaljne poti, krajšo in daljšo. Ker se je zdelo, da vreme še nekaj časa ne bo ponagajalo, sem se seveda odločil za daljšo pot in tako sestopil na prelaz Passo Furcia (Ju de Furcia, Furkelpass), do kamor ni bilo prav blizu in od koder je bilo do doma še dlje. Sestop do izhoda feratte množičen, potem pa precej samotno, tako torej, kot mi je najljubše. Pot do prelaza čudovita, razgibana, poličke, slikoviti prehodi, razbit teren, po svoje divji, markacijam navkljub, res lepo. Na prelazu malo po cesti, do konca umetnega jezerca, tam sem moral z navigacijo udeti pešpot, saj ni bilo ne smerokaza, ne markacije, le te sem našel šele nekaj nižje. Peš pot me je kasneje pripeljala nazaj na glavno cesto, nekaj malega sem moral po njej, potem pa spet dol ven na stezico in tik tak, že sem bil pri gorskem gostišču Trattes, kjer sem si obetal vrček osvežilnega hmeljevega napitka. A glej ga zlomka, na vratih napis: "Chiuso, geschlossen". Nisem se dal, na napol odprte duri sem potrkal, povprašal prijazno gospo glede nadaljne poti, ker si na koncu nisem želel vzpona, če sem že imel na začetku sestop. Pogledala sva na njihov zemljevid, obešen na steni, in na mojega v telefonu, stezice so se ujemale, zapomnil sem si, kje naj bom pazljiv glede nadaljevanja. Potem sem ji potožil, da sem se veselil pijače, a kaj, ko imajo zaprto... Razumela je mojo tegobo, tudi potrebo, in mi z veseljem postregla z vrčkom točenega. Največjim, kar se ga je dalo dobiti. Joj, kako je sedel, preden sem ga nagnil, sem ga hvaležno pobožal. Nadaljni sestop sem udel v nulo in po sedmih urah in pol radostno zaključil imeniten potep.
Fotografij s ture je preveč, da bi vse objavil tukaj. Na koncu objave v blogu je povezava do fotoalbuma, tukaj pa samo za prvi okus
https://tubojan.blogspot.com/2023/07/punta-tre-dita-dreifingerspitz-in-piz.html "posnetek prehojene poti"