Včeraj mi je 'prijala' samota in res sem jo imel v polni meri. Odvijal se je namreč za en teden prestavljeni pohod na Raduho, ki pa žal to niti senca ni več glede triintridesetletne zgodovine. Iz Luč sem najbrž štartal edini, oskrbnica Mojca in predstavnik organizatorjev sta me v koči na Loki pozdravila kot prvega obiskovalca. Na dolgi relaciji do koče nisem prehitel nikogar, v zadnjem kilometru, kjer je pot zasnežena, sem videl, da ni še nobenih sledov. Po čaju in suhih cunjah se podam proti vrhu, srečam hribovko, ki se vrača, za pohod ni niti vedela. Snega veliko, špura narejena, udiralo se ni. Žal je bil vrh v megli, hujšega vetra pa ni bilo. Na vrhu se mi pridružita dva iz smeri planine Arta. Ob povratku v kočo je bilo malce več življenja, zaužijem dober divjačinski golaž in se poslovim od prijazne oskrbnice.
Še v snežnem predelu se napasem zaprtih telohkov, do avta zopet sam, ves čas aktivnosti vedro nebo, sonce se pa ni prikazalo.