Smo bili včeraj po opravljeni turi enotnega mnenja: ne samo tura, tudi dan je bil čudovit
, ki ga ni pokvarilo niti jutranje rosenje pod vrhovi nad Baško grapo. Verjeli smo v izboljšanje čez dan, ki je bilo napovedano in pogumno zastavili korak v svet brezpotja in v tem času še zasneženih vrhov. Ni bilo namreč mogoče točno vedeti, kje vse nas čaka na poti sneg, zato smo s sabo vzeli tudi vso za take razmere predpisano opremo, a je nismo uporabili. Smo raje izkoristili priliko hoje po grebenih, da smo se izognili prečenju strmih, zasneženih severnih predelov vrhov.
No, največji smisel celotne ture, pa je bil v njenem začetku, vzpon preko Jakarjevega peska in to je bilo tisto, zaradi česar je bila tura pravzaprav načrtovana, vse ostalo je bilo le dodatek k turi. A da se bo razvila v tako čudovito prečenje, si res nisem predstavljala. Torej, preko Jakarjevega peska smo se dvignili na greben med Novim vrhom in Velikim Raskovcem, se povzpeli nanj, se po drugi strani spustili na markirano pot proti Matajurskemu vrhu, a jo prav hitro zapustili, se dvignili na njegov greben in tako nadaljevali do vrha. In ker nas je prav lepo vabil tudi Poljanski vrh, smo se povzpeli tudi nanj
.
Vrhove smo zapustili po južnih pobočjih, kjer smo se po precej strmem svetu spustili do lovske stezice, ki nas je v desno popeljala po čudovitem svetu pod skalnatim svetom Matajurskega vrha. Stopili še na vrh vršička Bizle, ki je tudi postregel z nepričakovanim razgledom na lepote tega koščka sveta.
Vrnili smo se na pot, ki smo jo zjutraj zapustili, a tokrat smo nanjo ponovno stopili s povsem druge strani, brez zapletov na turi, ki jih tudi sicer ni pričakovati, če se na pot odpraviš v pravi družbi
.
Na celi poti srečali le enega pohodnika, ki pa ni bil kdorkoli, ampak prav legenda slovenskega alpinizma, ki ima za sabo največje število preplezanih osemtisočakov. In prav to srečanje nam je še dodatno polepšalo dan.