Tulipan se je potepal sam, njegovo PD Medvode pa jo je takoj za njim mahnilo na podobno pot. Prvi dan, v soboto, smo se pripeljali do izhodišča pri koči Tolazzi, od tam pa mimo koče Lambertenghi-Romanin do prelaza Volaia po italijanski strani. Na prelazu stopimo na Avstrijsko stran, Lago postane See, Rifugio postane Hütte, sentiero pa weg. Prespimo v obnovljenih koči, ki ima tudi ime menda novo. Sedaj se imenuje Wolayersee Hüte, ne več Pichler. Za spanje vam jo lahko le priporočim. Pokala je sicer po šivih, a ni čudno. Nudi romantično okolico, idilične poglede, dobro in ne predrago hrano, prijazne gostitelje in čistočo, ki še diši po novem. Rezervacije in informacije so mogoče tule:
http://www.wolayerseehuette-lesachtal.at/ Ko smo odložili nepotrebno kramo (v sobo so nas spustili že opoldan) in po kratkem postanku, smo se odpravil na Rauchkofel, edini zeleni vrh naokoli, kljub njegovim 2460m. Ponuja možnost krožne ture. Po desni strani po dolinici na Valentinova vratca, ki so tudi križišče za Hohe Warte, kakšne pol urice, nato pa v levo in na nezahteven a razgleden vrh še kakšno urico in pol. Vračali smo se nekaj časa po isti poti, nato pa po drugi strani gore dol (označen razcep). Pot je markirana in označena v celoti in razen prehoda po žlebu malo nad Valentinovimi vratci,ter parih metrih jeklenice pod vrhom povsem nezahtevna. Pa tudi to ni nič posebnega. Na platoju pod vrhom se igrajo okrogli svizci, menda so si morali razširiti luknje, da gredo tolste ritke lahko notri.
Ob uživanju razgleda iz steklene terase in prijetnem klepetu s sopotniki je večer hitro minil in spravili smo se spat v pričakovanju naslednjega dne in vzpona na Hohe Warte (M. Coglians).