Danes spet delal vojaško zgodovinsko turo od rimske utrdbe Lanišče do italijanske alpskozidne vojašnice Casermetta De Cesaris. V zračni črti sta si si sicer dokaj blizu, ampak če nočeš hoditi po glavni cesti, je vsaj po razpoložljivih zemljevidih sodeč treba iti kar naokoli mimo tega razgledišča pod Srnjakom
. Ker sem popoldne imel neke druge stvari in ker je za popoldne bila napovedana možnost dežja, sem storil nekaj za moja filozofska načela naravnost blasfemičnega. Namesto da bi štartal kje v dolini, npr. v Logatcu, sem se zapeljal kar do Lanišča in parkiral v neposredni bližini rimske utrdbe, ki je sicer označena na glavni cesti, zraven pa se najde nekaj prostora. Pred samo utrdbo sta dve inf. tabli, če kdo ne razume slovensko, je na drugi strani še prevod v angleščino.
Od utrdbe pa, kot že rečeno, proti razgledišču in to kar po markirani poti, ki sicer iz Logatca vodi mimo Novega Sveta, Lanišča, razgledišča do Grčarevca, po severnem robu Planinskega polja in se nato vrne v Logatec. Pot gre sicer po cesti malo pod razglediščem, do samega razgledišča se moramo že prej odcepiti s ceste po ločeni markirani poti ali pa skrenemo tik pod njim. No kakorkoli, po količini klopc bi se dalo sklepati, da gre za kar priljubljen cilj. Svoje je dodala še neka zavarovalnica v italijanski lasti s svojo "klopco ljubezni", ki je bila zavita v zelen polivinil. Kot kaže, te klopce že dobivajo podobno vlogo kot tisti razvpiti rumeno modri "bankomati" ATM, ki že nekako nakazujejo, da je kraj turistično "ausglajzal" in da velja razmisliti o izogibanju.
No pa pustimo te klopce, z "orlovskega gnezda" se odpirajo potencialni razgledi proti vzhodu. Obetal sem si predvsem od Planinskega polja, ker me je zanimalo, ali je poplavljeno, vendar je ravno nad njim bila nizka oblačnost. Tam je tudi žig z vpisno knjigo. Sam sicer nikoli nisem videl pravega smisla v tem razen za priemere iskanja v visokgorju, ampak če so že lepo prosili za vpis, sem jim pač ustregel. Malo pod razgledno ploščadjo je bilo opaziti še eno nišo z nekaj italijanskimi imeni. Naknadna analiza je pokazala, da so Italijani pri po-WW1 razmejitvenih pogajanjih "razvodnico" (torej mejo) uspeli pomakniti kar precej proti Planinskemu polju, skoraj že do ceste od Kalc proti Planini, tako je to razgledišče bilo že kar globoko na "njihovem" ozemlju in logično so z razglednega mesta tudi sami hoteli opazovati, kaj tam spodaj počenja "vanjski neprijatelj".
Pri poti do "casermette" je zelo prav prišel maPZS, ki vsebuje tudi črtkano ne-PZS pot do tja. V glavnem, vrnemo se po direktni markirani poti do razgledišča, še preden pa dosežemo gozdno cesto, skrenemo levo na spočetka bolj slabo uhojeno potko, ki se sčasoma nekoliko izboljša. Zdi se, da je ta pot markirana s fluorscenčnimi pikami in črtami na skalah oz. drevesih, ponekod tudi s krogci v dveh odtenkih zelene. Sčasoma se znajdemo na kar lepi gozdni cesti, ki pa kasarno ravno obide, zato moramo malo pred prihodom na glavno asfaltno cesto skreniti levo na potko, ki nas pripelje naravnost do Casermette (v it. majhna vojašnica) E. De Cesaris (Italijani so objekte Alpskega zidu radi poimenovali po "narodnih herojih", ki so padli med ofenzivami soške fronte, in najbrž je tudi tokrat tako). Name je naredila precej večji vtis kot rimska utrdba, najbrž tudi zato, ker je precej večja in vsaj na zunaj deluje še kar ohranjeno. Dostop na dvorišče in s tem v notranjsost objektov ni mogoč, ker je zaklenjen, je pa možno slikati skozi rešetke, strelne line dveh vogalnih bunkerjev in tudi skozi okna na vzhodni stranici. Kdo spretnejši bi morda zlahka splezal skozi omenjena nezarešetkana okna v notranjost, ampak jaz nisem tako spreten, pa še vprašanje, če ne gre še vedno za vojaški objekt. Na dvorišču je namreč neka tabla, ki se jo da "prebrati" šele z zoomiranim slikanjem, in pravi, da je ta objekt med osamosvojitveno vojno TO uporabila kot skladišče municije. Če bi kasarno dosegli z druge strani, torej neposredno z bližnje glavne ceste, bi bil prvi vtis še veličastnejši in bi spominjal že na kakšen dvorec, kajti pot kot čez kakšen park pripelje mimo dveh nekoliko dvignjenih platform. Ni mi uspelo izvedeti, ali je gre za vodni rezervoar ali kaj drugega. Najbližji dostop z glavne ceste je poleg trikotne kapelice, vendar je gozdna cesta zabarikadirana z verigo in ne gre drugače, kot da jo prestopimo, ko gozdna cesta kmalu zavije proti desni, skrenemo na odcep levo in smo kmalu pri kasarni. Žal pa prav nikjer ni prav nobene oznake do te nedvomno zanimive točke, kot da bi še danes bila najstrožja "segretissima", in če zanjo ne vemo...
Vreme se je očitno odločilo, da ne bo dalo kaj dosti na šloganja UI algoritmov in da se bo nekoliko pohitrilo. Možnost padavin je bila napovedana šele za popoldne, že med potjo do te kasarne (ok. 9h zjutraj) pa je začelo blago pršiti in se ravno med ogledom kasarne že kar ulilo. Še dobro, da je avto bil dokaj blizu. Zato sem jo do tja ubral kar po cesti in se nisem ukvarjal z iskanjem morebitnih vzporednih potk. Do rimske utrdbe naj bi po cesti bilo samo 500m, ki pa so se kar vlekli. Na poti do tja sledi nemarkiran odcep prej omenjene gozdne ceste, ki kasarno obide, označen odcep do razgledišča, nato pa končno utrdba. Pred njo je bilo ob cesti opaziti streho še enega bivšega vojaškega objekta, vendar z jasnimi znaki naseljenosti in še zelo nedvoumnim opozorilom o zasebni lastnini, tako da... Ker v tem zdaj že nalivu res ni kaj pametnega za početi tam gor, sem se odpeljal proti Logatcu. Enkrat, ko bo tudi čas bolj dovoljeval, si bo treba v Podkraju, Hrušici... ogledati še več ostalin tako antičnih kot tudi modernejših "Rimljanov"...
Zdaj pa še rahlo off-topic. Do Gornjega Logatca (del ob vpadnici iz Kalc) se je dež vendarle že nekoliko unesel. Ker sem iz nekih "obveščevalnih" virov vedel, sem se tam napotil proti cerkvi Sv. Križa na vzpetini nad glavnim trgom (Tabor). Kajti za cerkvijo je vkopan še en bunker, do sedaj pa še nisem uspel ugotoviti, ali sodi v Rupnikovo linijo ali kakšno drugo štorijo.
Mi je pa ostalo ravno še dovolj časa in ravno idealni pogoji še za skok do ind. cone Zapolje severo od Logatca, do koder se iz središča kraja pride samo po lipovem drevoredu, kjer ni niti pločnikov (torej niti Logatčani ne morejo tja v službo na trajnostni način), nekje ob cesti se ja dalo parkirati in ob redkem prometu po njenem robu najprej dalo priti do manjšega spominskega parka na čast osamosvojitveni bitki na Cesarskem Vrhu. Še bolj zanimiv pa je bil še en obcestni bunker Rupnikove linije med tem parkom in obratom Mercator Embe. Kadar ni listja, se da obrise tega bunkerja celo nekako opaziti v grmovju in se celo prebiti do njega oz. njegovega nadzemnega dela. Kajti podzemni del naj bi bil še obsežnejši, vendar nedosegljiv kljub dejstvu, da se v bunker da vstopiti (ob vstopu se je treba skloniti), luknja do podzemnega dela je, vendar ni bilo opaziti prav nobenih stopnic, lestve, klinov ali česarkoli podobnega.