Bolj ko sem gledala, bolj je bilo jasno, da je treba zaklenit pisarno in pač z make upom ter malo kasneje kot običajno v gore. Dobro, da je vse več ali manj vedno spakirano, tako se le preoblečem in med dvema idejama izberem zgornjo. Pot na Jermanco je popravljena, le zadnji ovinek je težko prevozen, a poti ne podaljša več kot za 5 minut. Edinega popotnika vzamem kar v avto, v Klinu se razideva, on na Kamniško jaz v Repov kot. In potem ni bilo več žive duše. Pot pa tako lepa kot se je spomnim, lahko sledljiva, ko jo vdaneš. Paziti je treba le pri macesnu iz opisa, kjer potko v desno lahko spregledamo. Do tu je pot pohajanje (strmo sicer) naprej za neizkušene ne več. Že prva skalna stopnja lahko povzroči težave, poplezavanje po skoku pa sploh. Danes sem šla po desni grapi, pa se strinjam z @volkom (zgoraj). Prvič sem šla levo od obeh grap, po kratki stenci, ki potem preide v lahek teren, grapa desno pa je krušljiva in malo sitna, čeprav omožičena. Zeleniške špice so samevale (oh,še ena v vrsti želja), Planjava pa skoraj, na njej spet srečam znanca iz začetka. Pohvalim naj na novo popravljeno pot do Kamniškega sedla, jeklenice so nove, tudi pometli so malo. Do koče ne grem, saj je spust po melišču premikaven, tokrat ga vbodem čisto na vrhu in se spustim čisto do konca v levo. Še malo in sem spet pri avtu. Lep je ta konec,lep. Še me bo videl
