Po dolgih letih od zadnjega obiska je spet prišla na vrsto Rjavina čez Teme. V današnji dobi interneta sem pričakoval skoraj avtocesto, pa temu niti slučajno ni tako. Vse je bolj ali manj enako kot je bilo desetletje nazaj, le prehodi pod Pršivcem v smeri bombnika so še bolj zaraščeni. Tu je potrebno veliko posluha za pravo smer, ali pa nekaj tehničnega znanja za uporabo GPS sledi. Od ostankov kovinskega ptiča naprej je smer dobro razvidna, pri čemer čez Teme izdatno pomagajo možici. Višje jih je malo, ker je vzpon čez pobočje Rjavine solo projekt vsakega posameznika. Smer je bolj kot ne naravnost navzgor

.
Z Rjavine sva sestopila proti Peklu in tudi vroče je postalo približno tako

. Ferata ima le še eno bolj strmo snežišče, ki ga ni problem prečiti. Paziti je potrebno na spodjedene krajne poči, ki te hitro dostavijo nadstropje nižje. Po pošodranem sestopu v dolino sva nadaljevala po Rekarjevi poti čez Vrbanove špice. Tam o snegu ni ne duhe ne sluha, varovala pa so brezhibna. Daljši postanek sva imela pri Staničevi koči, ki jo imajo letos v najemu zlatarji. Temu primerno so cene poletele v nebo.
Od koče sva se vračala pod Dovškimi vratci in se mimo Apnenice pridružila jutranji lovski potki. Kmalu sva se priključila še triglavski magistrali in se v pasji vročini cedila proti Krmi in jutranjem izhodišču …