Kolega si je zaželel obisk Planjave (zahodni vrh) in sva šla. Med vožnjo proti Jermanci sem že mislil, da je kakšen hribovski praznik, toliko vozil je bilo ob cesti. Prijetna hoja po jutranji svežini je trajala vse do koče, saj sva hodila ves čas po senci. Ker sem na Planjavi letos že bil, sem si že doma umislil načrt, da obiščem (raziščem) še kaj. V oči so mi ''padli'' Roglji, vendar je zelo malo opisa o njih. Z Akcijo se na njegovem cilju začasno posloviva, jaz pa preko Vilic, Babe in Škarij splezam na vršič tik za njimi. To je popolnoma enostaven in nezahteven hrib, ki je glede objavljene višine (v širšem spisku slovenskih dvatisočakov) edini možen, vsi drugi čoki, špice, vršiči, so v smeri Ojstrice precej višji.
Ker se po grebenski poti nisem hotel vračat, sem hodil ves čas ob vznožju stene, kjer je svet zelo dinamičen in vrtačast. Na stezo, ki pripelje s Korošice, sem se priključil tik pred Srebrnim sedlom in sestopil čez Repov kot, kjer sem zopet užival v hladni vodi enega od tolmunčkov.
