Kombi me v ranem jutru pripelje v Vrata, med vožnjo sem celo malo zadremal
. Že četrt pred peto letos tretjič štartam s čelko izpred Šlajmerjevega doma. Tokrat v moji smeri nikogar, v štirici so bili najbrž gostje, saj je bilo okno odprto. Nič se ne ustavljam, palice pospravim v nahrbtnik šele tik pod skalami Spodnje Dolkove špice, nad travnikom, polnim planik. Postavljenih je nekaj možicev, ki so smiselni samo v spodnjem delu, višje pa iščeš med skalami najlažje prehode, pa tudi greben se oži, zato orientacija ni vprašljiva. Po skoraj treh urah dosežem vrh s kamnitim stožcem in takoj preverim višino, ki mi je bila zadnjič problematična. Bil sem prav presenečen, 'Locus Map' mi odčita 2541m. Do glavnega vrha je še nekaj poplezavanja, tu praktično samo slediš grebenu. Zgoraj se zadržim kar nekaj časa, saj je gora odličen razglednik. Prečim še predvrh in se spustim v Rdečo škrbino, ki ima zares pravo ime. Še kratek in kar zahteven (krušljivost, rolerji) vzpon, ob devetih se že sončim na vrhu Rogljice. Moja smer vzpona je v spodnjem delu slična zgornji skici, na zadnjo tretjino gore pa sem plezal precej bolj levo od nje. Povratek z Rdeče škrbine po dobro vidni stezici mimo Vrtače v smeri bivaka, počasi so se navlekli oblački, da je bil sestop do Vrat prav prijeten, brez vročine. Za avtobus sem bil veliko prezgoden, do Dani me odpelje mlad prijazen alpinist, ki se je vračal s preplezane severne triglavske stene.