Za prvi september sem jo mahnil iz Bavšice skozi Dolič proti Vrhu Osojnika. Prvotni cilj je bil Nizki vrh, a sem se zaradi prihajajoče nevihte vzpel le do grebena med Špičico in Nizkim vrhom.
Pot do planine Bukovec je zaraščena, a lepo sledljiva, do prve vode sem prišel že kakšnih 20 minut pod kočo. Nad kočo sem zapustil markirano pot in sledil lepo uhojeni stezi. Ko sem jo čez kakšnih deset minut izgubil, sem sklenil prvič preizkusiti navigacijsko aplikacijo. Vzpenjajoči se poti skozi gozd sem uspešno sledil kar nekaj časa, dokler nisem ugotovil, da je med mojo trenutno pozicijo in potko nekih dvajset metrov razlike. In res, pravo potko sem zagledal kakšnih petdeset metrov nižje, teren pa takšen, da je bil sestop direktno do nje brez vrvi nemogoč. Tako sem se moral vrniti po gozdnem rebru nazaj in začeti znova… Dobra šola za prvi september
Kasneje orientacija ni več problem, saj je smer skozi Bukovska korita in Dolič proti Vrhu Osojnika jasna, čeprav prave poti – ni. Korita so divja, mala soteska, ki se obiskovalcev brani s koprivami ter raznovrstnim drugim bodečim zelenjem. Višje se razširi v Dolič, ki pa je še vedno ozka, a bolj svetla dolinica pod Pihavci, polna težje prehodnih grobelj in kjer se vse čuje zelo, zelo blizu - klici svizcev in brlizgi raubšicevih gamsov, celo zvoki letalskih motorjev so močnejši…
Na sedlu Vrh Osojnika se je odprl pogled proti Loški steni, Pelcem in ostrinam grebena Pihavcev, skozi Dolič pa je ves čas nadzorovala moj vzpon Špičica, drugi bok doline pa sta varovala Veliki Jelenk in Skutnik. Ob zaključnem vzponu do Osojnika se je oblačnost konstantno povečevala, kar je dajalo slutiti na poslabšanje vremena, pa tudi napoved je bila takšna. Zato sem jo namesto proti Nizkem vrhu mahnil do bližje škrbine pri vznožju Špičice in se tam vzpel na greben. Imel sem kaj videti - za še vedno obsijanim Trentskim Pelcem je od mračnega Triglava prihajala temačna gmota. Nisem bil dolgo tam, oddaljen blisk in grmenje sta me pospešeno spustila proti Bali.
Z Osojnika sem se spustil po dobro sledljivi potki, ki pa se v kamnitem svetu kmalu izgubi. Nekdaj označena pot vodi ob robu krnice nad Balo in pod grebenom med Špičico in Pelci, do Prevale pa se lahko »prebijemo« tudi s prečenjem pod Zadnji Pelc do Prehodca in direktnega sestopa po grapah od tam. Dež me je dobil še pred spustom na Prevalo in me pral dobršen del poti skozi Balo, a hujšega ni bilo. Med hojo do izhodišča sem se posušil in že načrtoval nov obisk v te divje, prekrasne konce.