Serles (2717 m; 7SS) in Lämpermahdspitze (2595 m)

Na prosto soboto sem se s kolegicama in kolegoma odpravil na za druščino težko pričakovani "(visoki) oltar Tirolske", eno najlepše oblikovanih ter najpogosteje občudovanih in obiskanih vzpetin v okolici Innsbrucka. Serles je nepogrešljiv del vedute Innsbrucka, vzpon nanj pa ni preveč zahteven, z Marie Waldrast pa tudi razmeroma kratek.
Že takoj je vredno opozoriti na problematičnost avstrijskega podajanja zahtevnosti poti: tako Serles kot Lämpermahdspitze sta denimo označena s črno oznako (zahtevno/zelo zahtevno), a je med vzponoma diametralna razlika: pristop na Serles je kvečjemu delno zahteven s kratkimi zavarovanimi deli, sicer kratek vzpon na Lämpermahdspitze pa je precej resno nezavarovano grebensko prečenje z mesti zračnega plezanja v okviru I.

Z visoko ležeče romarske postaje in samostana Maria Waldrast smo bili hitro na prevalu Serlesjöchl pod vršno zgradbo Serlesa, tj. na stičišču poti z Marie Waldrast in Kampla v Stubajski dolini. Pot brez posebnosti, so pa bile razmere nevšečne, zakajti navkljub obetavnim napovedim se nizka oblačnost kar ni hotela razkaditi, zaradi mraza pa je utegnilo kar zanohtati. Zaključni del vzpona na Serles je razmeroma netežaven - sprva se vzpnemo s pomočjo varoval (lestev, jeklenice), višje pa pot poteka v okljukih po meliščnatem pobočju. Tik pred vrhom je potrebno premostiti krajši prag (delno zahtevno), do prostornega vrha z velikim križem pa sledi le še sprehod po širokem grebenu. Žal smo bili za razglede večidel prikrajšani, toda na trenutke, ko se je nebo malenkost odprlo, se je dalo slutiti, zakaj Serles velja za enega najlepših razglednikov v Vzhodnih Alpah. Sicer je na poti nekaj novega snega, a ta ne povzroča težav.

Relativno zgodaj smo bili nazaj na Serlesjöchlu in čeprav je rahlo pršelo, je kazalo na izboljšanje vremena. Šele dan pred vzponom sem zasledil mikaven dostop na manj znani vrh v bližini Serlesa, do čigar naj bi bila s prevala le slaba ura - so pa opisi opozarjali na izpostavljenost grebena in zahteven kamin, ki naj bi bil ocenjen z II+ (naj takoj povem, da o tem ni ne duha ne sluha). Skupaj smo se povzpeli preko ostankov snega in krajše skalne stopnje (I) do travnatega predvrha pred začetkom grebena. Tam je druščina počasi odšla proti dolini, sam pa sem se spoprijel s severnim grebenom, ki je sprva deloval kar drzno naježen.
Samo grebensko prečenje na Lämpermahdspitze se je sicer izkazalo kot zahtevno in mestoma kar izpostavljeno, vendar zaradi elegantno speljane poti ne pretirano težavno. Še največji problem je krušljivost terena, ki vodi nad prepadnimi vesinami. Na poti je več mest plezanja I. stopnje na grebenski rezi in vršni zgradbi, višje pa ne morem oceniti ničesar. Slavni kamin je pravzaprav le ozek prehod (hoja), precej po nepotrebnem je tam tudi edino varovalo na poti. Pot je sicer odlično označena in v lepem vremenu ponuja izjemne grebenske razglede. Na vrhu se je nebo razprlo in trud je bil poplačan z imenitnim razgledom na vse strani. Po sestopu z grebena sem si pot v dolino skrajšal z dričanjem po meliščih, pogledi pa so postajali vse lepši.

Serles, ki je med "7 vrhovi Stubaja" bržčas najbolj obiskan in zaželen - kako le ne bi bil, saj ima skoraj mitično vlogo v razvoju alpinizma v Innsbrucku, prvi znani vzpon nanj pa sega že v l. 1579 - je tura, primerna za vsakogar, vsaj nekoliko spoprijateljenega z visokogorjem. Kljub temu, da po višini le malo zaostaja za, denimo, Triglavom in Škrlatico, je vzpon nanj bistveno manj velikopotezno oz. zahtevno dejanje. Severni greben Lämpermahdspitze je po drugi strani resen vzpon, ki zahteva nekaj gorniških veščin in manko strahu pred višino - pri nas bi bila takšna pot verjetno zavarovana ali pa bi ostala "zelo zahtevna neoznačena pot" - greben je sicer odlično markiran. Na poti je eno neugodno prečenje snežišča, vendar gre z nekaj previdnosti brez večjih težav čezenj, sicer pa obstaja tudi napornejša možnost prečenja po melišču pod njim.
Do naslednjič!