Hvala za idejo, ko zopet obiščem domače kraje ob priliki...
Ko sem bil mulc, sem homški hrib in okoliške gozdne poti (in goščave) prebredel neštetokrat. Najbolj strm del je od jeza Kam. Bistr. na SV strani hriba, mimo spomenika umrlim partizanom II. sv. vojne. do t.i. Špice. Kratka, a sladka strmina, kjer si mestoma pomagaš s prijemanjem za korenine. Nato pa lepo prečiš greben po gozdni stezici in se kasneje, bodisi spustiš mimo skakalnice v dolino (Nožice), bodisi sprehodiš do cerkve Marijinega rojstva, od koder je čudovit pogled na osrednje KSA. Gor je tudi še zid, ki je bil branik med turškimi vpadi.
Ogromno sem bil tudi v Arboretumu (poznali smo kar nekaj "bližnjic za domačine", da ni bilo treba plačevati:jezik
)in pri ruševinah gradu na vrhu hriba, ki je znotraj omenjenega parka. Škoda, da propada še tisto kar ga je ostalo. Spodnji dvorec so pa itak požgali, vemo kdaj.
Bil sem tudi pri bolnici Triglav v Kolovcu v soteski, nikoli pa na hribčkih gor. In nisem vedel, da so tudi tam ostanki gradu (oz. mi je ušlo iz spomina).
Na Žiškem hribu pa se je začela in končala moja "kariera" smučanja. Sem kot šestletnik priletel v leseno tablo na progi (edino seveda) in si prebil arkado. Od tedaj nikoli več na smučke.