Dušan pravi: Pejva na sneg. Meni ni treba reči dvakrat, zato se v petek ob sedmih dobiva na popolnoma praznemu parkirišču pred Domom planincev v Logarski dolini. Snega na cesti in verige, ki je še pred nedavnim preprečevala nadaljno pot ni več, prometni znak je obležal za mostičkom
Po desetih minutah hoje sva že pod strmino, ki vodi proti Klemenči jami, tam naju preseneti en avtomobil-čez slabo uro ugotoviva, da je le ta oskrbnikov. Pred kočo malo poslikam, si privoščim okusen čaj v XXL lončku, navežem gamaše in dereze in že grizeva naprej v breg. Na začetku je bil sneg trd, z višino pa vse mehkejši. Novi sneg, ki ga je bilo tudi do 40cm, se je prediral do trde podlage, zato je bilo nadaljevanje ena sama borba, posebno nad sedelcem Rjavčkega vrha. Z Dušanom se seveda ne dava, saj sva letos že nekajkrat orala.
Tik pred grebenom Škarij je nadležen strm in leden skokec, kjer brez cepina nikakor ne bi šlo. Ker je bila južna stran grebena zabasana z meglo, sem izgubil voljo, da napredujem proti Ojstrici. Dušanu nadaljnje poti nisem branil, zato sem ga sklenil počakat v zavetju Škarij. Po dobri uri se začne odpirat, zato splezam na bližnje Roglje, ki sem jih obiskal že lanskega avgusta, saj je od tam veličasten razgled, posebno proti Ojstrici. Sestopiva v smeri pristopa, dlje časa se zadrživa pred kočo, kjer oskrbniku edina delava družbo. Do avta sestopiva z lepim šopkom še zaprtega teloha.