Škofje (973 m)

Ko sem s Kuclja nad Kopačnico v torek gledala v smeri Škofja, s snegom pokritega področja levo od Kojce, je radovednost v tej smeri začela naraščati. Pa je isti dan še nekdo Škofje močno priporočal, kot hrib, ki ga je potrebno obiskati, in to je odločitev samo še podkrepilo.
Odločila sva se za pot s Kladij. Tu mimo sem se do sedaj samo vozila, pa še to bolj z odporom, saj je na poti polno ovinkov, hodila pa še nič.

A to se bo spremenilo. Saj so Škofje močno navdušile, meni je bilo vse rajsko, vse novo. Čudovito, enkratno res. Jože se je pridružil mojemu mnenju

Ko se nekdo zaveda svoje lepote..
(sl. 2 in 38)

Zanimivo je bilo to, da ko sem hotela delati bližnji posnetek njegove glave s tistimi krasnimi očmi, se je striktno obračal stran. Zadnja slika je tako približana od daleč.

Kolkor jaz vem vsak pes umika pogled, ker ga nekako smatra kot agresijo. Tisti, ki te bo gledal, te bo skoraj gotovo tudi napadel.

Škofje je imelo v lanskem letu v tem času precej več snega. A mu to privlačnosti ni vzelo. Še več, spet me je tako prevzelo, da sem Jožetu predlagala enkrat, eno poletno noč spanje na prostem v tem čudovitem svetu med Poreznom in Blegošem. Ne, to mi ne pride na misel kjerkoli. Samo ne vem, če bo kaj iz tega. Imel je pomisleke.

Ločanka, naj povem, da je moj vnuk Nace tudi imel idejo, da bi tam pod tistim borovčkom v ozadju slike21, rad kampiral. Tole je moj hribček 1x tedensko ga obiščem in vedno me navduši.

Sploh se ne čudim. Jaz bi lahko kar postopala tam okoli in se vrtela na vse strani. Okoli tistega krasnega borovčka pa zaokrožim večkrat, ne samo enkrat. Kar ne moreš verjeti, da je nekje tako lepo. Pa po svoje tako malo poznano! Sem slišala za ta hribček lani prvič. Jaz bi ga tudi vzela za svojega, če bi bil malo bližje.