Škrbina nad Cijanerico - Forca Palone

In kaj je narobe z diskusijo o fotografski opremi? Pač nismo vsi vsevedi.
Pa hodimo tudi nekateri kar dosti.

kr neki... pa ja ne boš resno vzel?

S tako kapo na glavi in Ekarjem v mislih so doživetja v gorah zagotovo še silnejša!

"Prijazni Skalaši so mi že lani podarili kapo, Ekar pa nič."

Gorenjska ohrnija, gvišno ...

Ej Gorazd, tole si pa lih tako prijavil kot da so radodarni Skalaši sami Dolenjci

Tura je bila popoldanska, a zato nič manj lepa, še več, bila je tura kot glavni dobitek na loteriji. Malo pred poldnem se pripeljem v Nevejo. Parkirišča za smer Pecol so bila polna, no nekoliko pod štartnim mestom le najdem pakirišče, nato pa med damami z izbranimi parfumi iz Avstrije grem lagodno po špuri, ki so jo z motornimi sanmi utrdili kolegi financi iz Neveje proti Pecolu. Večina je, kot je bilo videti zavila pod Montaž oz. pod Vrh Strmali: "Le zakaj ne pod Rumeni spodmol? Jaz, ki sem zaprisežen gorski samotar, sem zavil v desno in nekaj 100 metrov potegnil špuro direktno pod vstop za Škrbino nad Cijanerico, se priključil na špuro, ki so jo že dopoldne potegnili štirje neznani turaši, hvala vam in se tako lepo povzpel na Škrbino, ki je veliko obetala. Na vrhu sem si tokrat vzel res dolg počitek, užival na soncu, razgledih in predvsem miru. Ko sem se vsega lepega naveličal, sem se pripravil za spust, ki je bil v zgornjem delu čisto pravi pršič zahodno od Špika hude police, nižje sem se držal leve strani, kjer je bil pravi veselko na ojuženem snegu. Ko sem bil nekako na pol ceste proti Neveji, mimogrede cesta je spet polno zasnežena, me pokliče eden izmed Ljubljansko-Bovške naveze in čez dobrih 15 minut se dobimo na pijači na spodnji planini Krni dol. Kar pa se ture tiče, lepo in priporočam, pazljivo pod stenami, če bo sonce preveč grelo.

Uživač, znaš izbrat krasne lokacije, da ni gužve

Majčkeno pozno jutro V Žlebeh ni bilo prav nič mrzlo. Kje si starka zima? Parkiram čisto na izhodišču za financarsko postajo. Snega je dovolj in po cesti je lepo zgažen od pešakov in krpljarjev, delno zvožen od velikega avtomobila in od kakega smučarja. Prav mirno in samotno je. S snegom obložene smreke se hohotijo v vsej svoji zimski lepoti, tu in tam kakšna ptica in sivo nebo. Na visoki planoti (Pecol) me vedno prevzame njena velikost in širina, predvsem pa nedotanjena snežna belina. Ni je še veliko, ampak zadosti za uživaško vijuganje. Joj prehitevam samega sebe. Ko se razgledam, se odločim za Škrbino nad Cijanerico, še najbolj bela se mi je zdela. Potegnem špuro čez širne pašnike, le kje spančkate svizci? Za vzpon izberem osrednji del širokih pobočij. Cik cak in spet cik cak, jih ne štejem, počasi se dvigam, ne maram strmih špur, ves čas sem na prvi pručki. Ko pridem na manjšo izravnavo začutim veter, ki piha od JZ, sneg je bil ves čas suh na trdi podlagi, star sneg ali pa kopnina. Končno Škrbina, pogledam dol v Špranjo, pa tja čez proti Mojzesovi, uboga revščina je ta zima, ampak saj bo! Vroč čajček, pa priprava na spust, vse delam usklajeno. Tokrat ne bom nič posedal tukaj gor. Smučam, sneg mehka do pol trda kloža, nevarnost plazov II. stopnje, pobočje, idealen naklon. Uživam, vsak zavoj mi skoraj v celoti uspe, imam dobre smučke. Vidljivost ni najboljša, malo difuze, ker pa je gladko ni težav. Ko se spodaj strmina unese je treba nekoliko bolj previdno. Snega ni pretirano, ampak, začuda nič ne škrta. Kmalu sem na cesti, same lepe Italijanke hodijo gor, le kje so fantje, možje? Spodaj V Žlebeh zavijem v Baito, furlanska frika s polento in kozarcem rdečega sta kot pika na i tej turci, prvi pravi v tej zimi. Priporočam.

Včeraj sva se z Davidom odpravila na to škrbino tako kot približno trideset drugih ljudi. Kljub temu smo bili lepo razporejeni, eni so se že vračali, drugi hodili še za nama...drena ni bilo. Cesta do Pecola čisto lepo zasnežena in niti ledena, potem pa je bil sneg suh na trdi podlagi, tako da smo imeli srenaže. Ker je bil moj prvi turno smučarski izlet, sem na polovici odložila smuči in sem šla peš po že narejenih stopinjah, ker mi je šlo hitreje. Na vrhu sva bila oba vesela zaradi prekrasnih razgledov, pa tudi sama skala, ki te obdaja, se mi je zdela posebna in zanimiva. Smučanje navzdol do planine ni idealno, a niti slabo. Potem pa je sledil prijeten spust do avta.

Na Žlebeh, preko Visoke Montaževe planote na Cijanerico.

Rana ura je mogoče Slovenskih fantov grob, definitivno pa to ne drži za turno smuko. Ob 12.00 na škrbini je bilo vsaj dve uri prepozno. Sneg je bil že preveč mehak in drobni plaziči so leteli s vseh strni. Nebo je bilo brez oblačka, ne bi pa se nič pritoževal, če bi zapihala kakšna sapica. Čez Pecol sva na mehkem snegu prilezla do ceste,od tam pa smuk do avta.

En kratek povzetek v filmčku:

https://youtu.be/xN_yinTXEcQ

Lepa tura