17.9. Žmavcarji-Skuta-štruca-Dolgi Hrbet-Kokrško sedlo
Po sobotni Stični mladih, včeraj v nedeljo pa v gore. Štartava nekaj pred sedmo izpred tovorne žičnice V koncu, kjer sta bili samo še kaki 2 prosti mesti za avte. Na začetku hodiva po makadamu, potem pa na lepo gozdno potko, kjer sva že nekaj falila (midva sva šla naprej kjer je pot šla desno tako da sva naredila približno 20m po melišču in se še morala malo spustiti da sva prišla do steze). Ko so se razgledi malo odprli in dokler sva še bila v senci sva nekaj pojedla, preden sva se začela vzpenjat po že s soncem obsijani strmini proti Bivaku po Skuto. Od tam še kakih 15 minut slediva grebenčku (kjer pomagajo možici) in prideva na označeno pot. Po melišču prispeva do stene, in po 1 uri lažjega plezanja sva na vrhu. Tam se malo naužijeva razgledov in greva proti Dolgemu Hrbtu in Štruci, ki sva jo spotoma osvojila (2 minuti proč od poti). Pot na Dolgi Hrbet je že takoj kar zahtevna zaradi rahlega previsa v škrbino. Sicer je vrh zmeraj izgledal na dosegu roke, sva za celotno prečenje grebena vseeno potrebovala več kot uro. Od Mlinarskega sedla dol naju je dohitela megla, ki naju je spremljala vse do Cojzove koče. Od tam še zoprn spust v dolino in končno sva bila pri avtu.