Skuta

Hvala miri
Kafetarca: seveda je možno iti dol čez Žmavčarje. Pot je normalno prehodna, kak meter je po snegu, a se lahko obhodi.

V petek sem bil na Štruci in Skuti. Izhodišče pri Suhadolniku. Včasih so se nekateri kljub znaku peljali tudi še naprej po gozdni cesti, vendar je to vmes uničil hudournik, tako da to ni več možno. Že na začetku srečam mladeniča, ki prihaja iz Kočne in pravi, da je potreboval 4 ure gor in dol. Res je letel kot raketa. Od Cojzove koče naprej čez Mala vratca do bivaka pod Grintovcem in potem čez Velike pode mimo Dolgega hrbta. Pri vzponu na greben je potrebno malce pazljivosti, vendar je na splošno cela pot v dobrem stanju in odlično označena. Vrh Štruce je praktično spotoma, na Skuti pa se nas je nabralo kar nekaj iz obeh smeri.

Dolga in naporna tura - cca 1.800 m višincev se je nabralo do konca dneva - vendar zagotovo med lepšimi v naših gorah. Naslednjič grem še čez Dolgi hrbet.

Je bil kdo v zadnjih dneh na Skuti?

Na mapi vidim, da so vse poti okrog Skute odprte, nisem pa videl nobenega posta, da bi kdo že hodil gor.

Plan je čez Ledine na Rinke, Skuto in nazaj proti Cojzovi koči.

21. 8. sem šel na Rinke preko Ledin. Pot je bila lani obnovljena in je brez posebnosti, jeklenice in klini so v dobrem stanju. Na maPZS so poti okrog Skute odprte

17.9. Žmavcarji-Skuta-štruca-Dolgi Hrbet-Kokrško sedlo

Po sobotni Stični mladih, včeraj v nedeljo pa v gore. Štartava nekaj pred sedmo izpred tovorne žičnice V koncu, kjer sta bili samo še kaki 2 prosti mesti za avte. Na začetku hodiva po makadamu, potem pa na lepo gozdno potko, kjer sva že nekaj falila (midva sva šla naprej kjer je pot šla desno tako da sva naredila približno 20m po melišču in se še morala malo spustiti da sva prišla do steze). Ko so se razgledi malo odprli in dokler sva še bila v senci sva nekaj pojedla, preden sva se začela vzpenjat po že s soncem obsijani strmini proti Bivaku po Skuto. Od tam še kakih 15 minut slediva grebenčku (kjer pomagajo možici) in prideva na označeno pot. Po melišču prispeva do stene, in po 1 uri lažjega plezanja sva na vrhu. Tam se malo naužijeva razgledov in greva proti Dolgemu Hrbtu in Štruci, ki sva jo spotoma osvojila (2 minuti proč od poti). Pot na Dolgi Hrbet je že takoj kar zahtevna zaradi rahlega previsa v škrbino. Sicer je vrh zmeraj izgledal na dosegu roke, sva za celotno prečenje grebena vseeno potrebovala več kot uro. Od Mlinarskega sedla dol naju je dohitela megla, ki naju je spremljala vse do Cojzove koče. Od tam še zoprn spust v dolino in končno sva bila pri avtu.