Slap Orglice

Katera vrhova pa gledata ven na četrti fotkici?

Za okolico Kamniške Bistrice sem vedela, da je lepa, a da skriva tako lep zaklad, kot je slap Orglice-pravzaprav izvir Kamniške Bele, pa sem izvedela zgolj po naključju. In danes, ko ni bil dan za kam višje (sicer je bil prvotni plan Dobrča,a so temni oblaki vztrajali), se odločim, da grem nabirat energijo za nov delovni teden nekam, kjer še nikoli nisem bila.

Po slabih 2 km od postaje gondole, na desni strani, parkirava avto. Megla in temni oblaki zakrivajo pogled na Rzenik in Konj, ne pa na njune pečine. Ki so mogočne. Široka kolovozna pot je primerna tako za mlajše družine, kot tudi starejše obiskovalce. Razmeroma počasi se dvigujeva ob potoku, kjer mi zastane dih ob pogledu na bistro hči kamniških planin. Nekajkrat voda ponikne-kar je za ta pritok Kamniške Bistrice značilno. Upam, da je je tod naokoli zadosti, da bo slap lep in veličasten. Šele zdaj pravzaprav ugotovim, da sva hodili po poti, po kateri stopicamo, če želimo na Konja in Rzenik. Zato pa srečava toliko planincev. Tam zavijeva levo, proti slapu. Pot sicer ni markirana, je pa lahko sledljiva. Kmalu sva pod slapom. Žuborenje vode, ki je kristalno čista, pomirja... Hkrati pa radosti in nariše nasmeh na obraz... Tudi ob takem turobnem vremenu, kot je bil danes... Sami sva. Zagrizeve v strmino, ki se vije na levi strani. Paziva, da nama ne zdrsne, saj je kar spolzko. Pogled na slap naju očara. In navdihuje. Ko se vračava, pride mlada družina. Tako, da slap ni sameval. Midve sva šle še po stezici navzgor, upajoč, da vidiva slap v vsej svoji veličini. Pa sva se malo opekli. Morali bi iti po levi strani, in ne desni. No, pa kaj. Prav tako je bilo fletno. Sestopiva. Čaka naju še cca. 45min do jeklenega konjička.
Za konec sva si šli ogledat še spominski park, se poklonit legendi slovenskega alpinizma Tomažu Humarju. In drugim.

Sicer je bil turoben dan, nismo bili na nevem kakšnih višinah, a glavno, kar šteje, je lepo preživet popoldan v koncih, ki imajo kaj ponujati. Priporočam.

Še nekaj slikic za pokušino.

»Ko šepetajo smreke«, sem pred leti zapisala o poti proti Orglicam. Tudi danes so šepetale svoje zgodbe, ko se je veter lovil v njihovih krošnjah. Pod nogami pa je šumelo jesensko listje…

Odločitev kam, ko so zgodaj dopoldne posvetili prvi sončni žarki, sploh ni bila težka. Po obilnem deževju je Kamniška Bistrica vedno lepa, ker voda teče iz pod skoraj vsake skale. Pot do slapu Orglice je pa tako (vsaj meni) najlepša jeseni in po deževju je vedno tudi slap poln vode.
Parkirala sem kar pri domu v Kamniški Bistrici, se peš vrnila do izhodišča in si tako malo podaljšala potep, ker sama pot do slapu (in nazaj) drugače prehitro mine. Slap je te dni res poln vode, ki je tudi ob poti ne manjka, seveda je malo težje prečiti strugo, če želite malo višje k slapu.

Ob povratku sem se sprehodila še do prvega mostu nad hudournikom, kjer je na klopci prav luštno poslušati bučanje vode… in ob vožnji domov, sem mičkeno razmišljala, da škoda, ker nisem s kolesom. Cesta do Kamniške Bistrice je tako lepo jesensko obarvana in bi se tako lahko ustavljala na vsakem ovinku.

Razmere pa, nič kaj posebnega ni napisati. Jesenske.

Potepinka, res lepo, zelo lepo . Barve in voda...

Potepinka,super za dušo in sprostitev

Tole moram it pa enkrat pogledat. Res, lepe fotke, lepe barve.

Včeraj sem šla pogledat, če je kaj vode v slapu Orglice. Bilo jo je nekaj, za kobilji curek, kot se temu lahko reče. Me je pa razžalostila pot do Orglic, saj je pot postala zaradi na nekaj mestih čistih golosekov prava puščoba. Ves čas sem se spraševala, ali je res bilo potrebno posneti smreko za smreko, tam kjer je bila dostopnost za opravila še zmerna? Ali gre za varovanje gozda po načelu preprečevanja večje škode ali za zaslužkarstvo z nepravo sečnjo? Odgovora žal ne poznam.... Zato je bila pa pot nazaj mimo partizanske bolnice toliko lepša, gozdna mehka steza polna mahu z odseki čisto malih smrečic med bukvami (verjetno pogozdeno pred leti). Tam pa je bilo še moč čutiti pravi utrip gozda.

Danes v družinski izvedbi do slapa.

Parking nemogoče dobiti na klasičnem izhodišču, tako da smo bili eni izmed mnogih, ki smo pustili višje/nižje ob cesti.

Nazadnje sem bil tu s hčerko tri leta nazaj, ko je bila še v nahrbtniku... in opazim sedaj novost: poučna pot, ki pelje vse do groba ameriškega pilota in ostankov bolnice med 2.sv.vojno. Vmes pa veliko poučnih tabel in markacije, da še slep najde Pohvalno!

Pri slapu niti ni bilo ljudi, za sam slap pa sem pričakoval, da bo po deževju večji. Ampak nič hudega... kot vedno do sedaj, mi je zelo pri srcu. Voda pa res okusna in mrzlaaa.
Nazaj po standardni varianti. Srečavali povečini družine, skupine z mlajšimi otroci. Živ-žav na polno.

Gondola obratuje, parking za Veliko Planino poln. Enako v Kam. Bistrici.
Narod je v Naravi! Pohvalno!!

Začetek poti proti Orglicam je včeraj deloval bolj mračno, saj so se prav hitro od nekod privlekle megle in zakrile poglede na vse višje ležeče vrhove. Pa to ni pokvarilo izleta, saj sva ga obogatila še z obiskom nekdanje bolnice in tako delala krožno turo. Vmes sva si še malo bližje ogledala posledice podora pod Rzenikom, ki pa se prav tako dobro vidi s poti mimo bolnice. Če bi bilo vreme lepše, bi se videlo še dosti bolje. Ampak nazaj grede je vmes že posijalo sonce in vzdušje se v hipu izboljša. Odsevi vode v Beli, rožice ob poti in pogledi na naravo naredijo svoje. Kratek izlet, a vreden ponovitve!

Včasih pač ne gre vse po načrtu.
Sva hotela skozi Gamsov skret na Kogel, pa nisva našla prehoda do krajšega varovanega dela.Že na začetku precej podrtega drevja.
Steza tudi težko sledljiva.
Sva se vrnila in šla na sprehod do Slapa Orglice, pa je bilo kar prijetno.